Leta 1937 v Bristolu v Združenih državah Amerike farmacevtsko podjetje ustvari antibiotični sirup z malinino aromo. Kot topilo sestavin zdravila, poimenovanega Sulfanilamidov eliksir, uporabijo dietilen glikol. V naslednjem mesecu zaradi njegove uporabe umre več kot 100 ljudi. Dietilen glikol je za človeka namreč močan strup, toda tega kemik v podjetju ni vedel. V nadzornem laboratoriju podjetja so zgolj preverili vonj, okus in izgled zdravila, testiranja toksičnosti na živalih pa ni bilo. Zaradi primera Sulfanilamidovega eliksirja postane leta 1938 testiranje zdravilnih učinkovin na živalih, še preden gredo te v prodajo, obvezno.
Leta 1957 začnejo v Zahodni Nemčiji tržiti zdravilo za nespečnost, imenovano Talidomid. Do leta 1960 se prodaja v 46 državah sveta. Tekom uporabe se odkrije, da ima Talidomid tudi širše možnosti uporabe in trženja, denimo kot zdravilo proti jutranji slabosti. Po celem svetu se tako razširi njegova uporaba v nosečnosti. Šele kasneje se je ugotovilo, da se je kot posledica njegove razširjene uporabe v naslednjih letih več kot 10 000 otrok rodilo s slabo razvitimi udi in notranjimi organi.
V primeru učinkovin Talidomida so bili testi na živalih sicer opravljeni, vendar ni bilo preverjene teratogenosti oziroma škodljivih učinkov na plod. Odpravljanje jutranje slabosti namreč ni bil prvotni namen zdravila. Talidomid je bil leta 1968 umaknjen iz prodaje. V veljavo je stopila nova zakonodaja z jasnimi navodili zagotavljanja varnosti produktov s testiranjem na živalih.
Opisana dogodka Sulfanilamidovega eliksirja in Talidomida nam ilustrirata pomen izvajanja poskusov na živalih za preprečevanje človeških tragedij in zločinov. To je nujno potrebno razumeti znotraj konteksta časa po drugi svetovni vojni, v katerem se je pisala tudi Splošna deklaracija človekovih pravic. Takrat so namreč na plano prihajale podrobnosti medicinskih eksperimentov, ki so jih nad evfemistično poimenovanimi VP-ji oziroma Versuchpersonen izvajali nacistični zdravniki. Kot posledica teh zločinov sta kasneje nastali tudi Nürnberški kodeks leta 1947 kot tudi Helsinška deklaracija leta 1964. Obe deklaraciji sta poskuse na živalih predvideli kot obvezen varnostni mehanizem za zagotavljanje človekovih pravic pred izvajanjem kliničnih študij na ljudeh. Danes je sicer v primeru tega, kaj v Evropi in ob njenih mejah doživljajo begunke in begunci, jasno, da so človekove pravice v določenih primerih povečini zgolj mrtva točka oziroma črka na papirju.
Kot bomo lahko slišali v današnji oddaji, so v naslednjih desetletjih pritisk in zahteve javnosti za pregled in zmanjševanje raziskav in poskusov na živalih vplivale na nedavno sprejete zakonodaje in njihovo izvajanje. V tokratni oddaji smo zato skušali dobiti vpogled v to, kaj danes poskusi na živalih pomenijo, zakaj oziroma če sploh so potrebni, kako potekajo in kaj zajemajo, ter ali se morebiti v prihodnosti obetajo boljše alternative.
Na znanosti osnovana medicina je imela vse od svojega začetka 20. stoletja v javnosti velik ugled, zato je ta priznavala pomen raziskav, ki so bile osnovane na živalih. Te raziskave so medicino in zdravje ljudi za vedno spremenile z odkritjem cepiv, antibiotikov, inzulina, kirurških postopkov in praktično vseh temeljev sodobne medicine. Biomedicinske raziskave, ki so bile opravljene na živalih, so prinesle znaten napredek v človekovo kvaliteto življenja, pa tudi v zdravje živali in varnost našega okolja, prehrane, delovnih mest ter kozmetičnih in drugih komercialnih produktov. V vsakdanjem življenju se tako danes ni mogoče izogniti posredni ali neposredni uporabi rezultatov raziskav na živalih.
Med znanstveniki in kasneje tudi znanstvenicami pa so bile brez jasne formalne ureditve v ravnanju z laboratorijskimi živalmi velike razlike. Na živalih so v preteklosti potekali tudi poskusi, ki so živalim povzročali več trpljenja in bolečin, kot bi bilo potrebno za pridobitev rezultatov. Število živali pa je deloma neupravičeno naraščalo vse do 70. let prejšnjega stoletja. V zgodnjih sedemdesetih so namreč nastala gibanja za pravice živali, ki so se v naslednjih desetletjih ponekod v Evropi in ZDA močno razširila. Njihova prizadevanja in zahteve so pripomogle k uveljavitvi strožje zakonodaje, ki je omogočila kar se da humano ravnanje z živalmi. Njeno osnovo sta v našem prostoru predstavljali evropski direktivi, nastali leta 1986 in 2010. Slednja je denimo prinesla zahtevo po bolj natančnem poročanju in opredeljevanju vseh uporabljenih postopkov znotraj poskusa.
Po drugi strani pa se danes tudi v znanstveni skupnosti razglablja o tem, ali poskusi na živalih še prispevajo dovolj k napredku znanosti, da bi bila njihova uporaba še upravičena. Danes namreč poznamo že alternativne metode raziskovanja, dve glavni sta računalniški modeli in celične kulture. Drug pomemben pomislek je, da se ljudje in živali preveč razlikujemo, da bi imele ugotovitve na živalih za človeka pomen, ki bi upravičeval njihovo izvajanje. Okoli 95 odstotkov učinkovin, ki se na živalih izkažejo za učinkovite in varne, namreč nimajo podobnega učinka na ljudeh.
Za začetek skušajmo konkretizirati obravnavano tematiko z odgovorom na vprašanje, kaj sploh je poskus na živalih. Pogovarjali smo se z vodjo Medicinskega eksperimentalnega centra na Medicinski fakulteti v Ljubljani, doktorico Martino Perše:
Izjava - Perše:
"Kaj v bistvu sploh je poskus? Če so živali samo nekje nastanjene, se z njimi nič ne dela, to ni poskus. Definicija poskusa je, če določen postopek ali stanje povzroči na živalih bolečino, ki je primerljiva ali večja od vboda igle v telo. Potem je vsako tako stanje ali izvedba smatrana za poskus in je potrebno pridobiti dovoljenje."
Poskusi se med seboj bistveno razlikujejo po težavnosti poskusa, ki je opredeljena s tem, koliko bolečine in trpljenja živali povzročimo. Definicija poskusa torej sloni na bolečini, enakovredni vbodu igle in je hkrati tudi primer blagega poskusa na živali. Blag poskus je na primer tudi odvzem hrane živali za 24 ur ali izločitev družabne živali iz skupine. Primer naslednje težavnostne kategorije, zmernega poskusa, je operacija v splošni anesteziji s protibolečinsko terapijo. O tretji kategoriji, torej o težavnem poskusu, pa nam več pove doktorica Martina Perše:
Izjava - Perše:
"Težaven poskus je pa tisti, ko je žival že v takem stanju, da dlje časa traja trpljenje in da se lahko konča tudi s smrtjo živali. In takšni poskusi so zato že po direktivi bistveno bolj strogo urejeni in zahtevajo bistveno več postopkov oziroma preverjanja že pri prijavljanju vloge. Kot tudi po tem, ko je vsak posamezen tovrsten poskus opravljen, je potrebno opravit številne analize in pretehtati, ali je bilo to sploh potrebno, če je prišlo do pričakovanih rezultatov in če so ti res odtehtali to trpljenje živali."
Poskusi na živalih so lahko s področja temeljne ali s področja aplikativne znanosti. Raziskave temeljne znanosti so nam prinesle skoraj vso znanje o delovanju in embrionalnem razvoju živalskega in s tem človeškega organizma in to znanje še vedno dopolnjujejo. Konkretna uporabna vrednost tega znanja pa se pokaže z drugo vrsto študij, imenovanimi aplikativne raziskave. Slednje imajo namreč vnaprej zastavljen ozek cilj, denimo preverjanje delovanja novega zdravila in kakega drugega terapevtskega postopka ali preverjanje toksičnosti snovi za človeka ali okolje. Poleg univerz jih izvajajo še farmacevtska podjetja, podjetja v proizvodnji živalske hrane, čistil in drugih snovi, ki predstavljajo tveganje za okolje.
Poleg razvoja znanosti pa se poskusi na živalih izvajajo tudi v izobraževalne namene, in sicer kot opazovanje poskusov, disekcije in vadba kirurških tehnik na živem organizmu. V nekaterih delih sveta so še vedno vključeni tudi v proizvodnjo kozmetičnih izdelkov. Izvajajo se tudi v namene razvoja vojaške tehnologije, predvsem za razvoj in poučevanje kirurgije v izrednih razmerah. Poleg tega se na živalih preizkuša učinek novih orožij ter razvija cepiva in drugo zaščito proti biološkemu orožju.
Koliko živali se za poskuse v različne namene uporabi v Sloveniji v primerjavi s tujino, nam ponovno pove doktorica Perše:
Izjava - Perše:
"V bistvu malenkost manj kot 11 800 živali je bilo uporabljenih v poskusih, od tega je bilo 11 000 miši. In od tega je bilo 8 900 teh miši uporabljenih samo za testiranje raznih agensov, učinkovin, biomedicinskih pripomočkov in tako naprej. Tako da za temeljne raziskave je zelo zelo malo živali v Sloveniji uporabljenih. Medtem ko je v tujini pa ravno obratna situacija, je več živali v temeljnih raziskavah in številke so bistveno višje. V Veliki Britaniji se sučejo okoli 2-3 milijone, Nizozemska okoli pol milijona, Nemčija tudi okoli 2 milijona. Tudi vsi ti podatki so prosto dostopni javnosti na ustreznih internetnih straneh."
V Sloveniji se torej največ izvajajo poskusi s področja aplikativne znanosti, v katerih večino živali predstavljajo majhni glodalci. Ker gre za preučevanje odziva celotnega organizma na neko učinkovino, mora biti čim bolj podoben človeškemu. Vendar pa se v svetu okoli 20 odstotkov poskusov izvaja tudi na nevretenčarjih, in sicer za odkrivanje temeljnih bioloških zakonitosti. Vinske mušice vrste Drosophila melanogaster so na primer posebej primerne za preučevanje genetskih zakonitosti, glista vrste Chaenorabditis elegans pa za odkrivanje temeljev celične biologije.
Poslušate oddajo znanstvene redakacije Radia Študent, v kateri se danes ukvarjamo s tematiko poskusov na živalih. Borci in borke za pravice živali so prepričani, da so poskusi na živalih samo odraz krutosti in ignorance današnje potrošniške družbe. Znanstvena skupnost po drugi strani zatrjuje, da so poskusi neizbežna stvarnost tako znanosti kot družbe.
Skozi predstavitev osnov problema v prvem delu oddaje smo prišli do vprašanja, kaj je vzrok temu, da še vedno nismo iznašli alternative poskusom na živalih. Poslušajmo izjavo profesorice z Medicinske fakultete Mare Bresjanac:
Izjava - Bresjanac:
"Eksperimentalno delo na poskusnih živalih je verjetno zaenkrat res še neogibno in je v veliki meri temelj napredka v biomedicini. Zakaj še vedno delamo tudi poskuse na živalih? Zato ker korist novega znanja očitno po nekem širšem konsenzu še vedno odtehta stroške; zdaj tukaj seveda v stroške vključujem tudi ceno, ki jo prinaša smrt mnogih živali. Torej stroške pridobivanja tega znanja. Zato ker smo ljudje in informavori in se preprosto želimo s fenomeni, s katerimi se srečujemo, seznanit čim bolj poglobljeno in jih čim bolj razumeti. Mislim da je to nekaj, kar vodi znanstveno-raziskovalno delo, v veliki meri, ne samo nek poglobljen namen morebitne poznejše aplikacije tega znanja za izboljšano kakovost življenja ljudi in živali na tem planetu."
Poglejmo si najprej, kako po korakih poteka razvoj zdravila in katerim zahtevam glede poskusov mora proizvajalec zadostiti, saj je to najpogostejši cilj uporabe živali v raziskovanju. Še pred poskusi na živalih se preveri fizikalno-kemijske lastnosti, z uporabo celičnih kultur pa se do neke mere lahko predvidi učinke in varnost zdravila. Preveri se denimo, ali se zdravilo sploh veže na ciljani receptor ter ali je genotoksično, kar pomeni, da povzroča genetske mutacije. V naslednjem koraku že pridejo na vrstoposkusi na živalih.
V okviru predkliničnih študij se na živalih ugotavljajo farmakokinetične lastnosti zdravila, kar pomeni obnašanje zdravila v telesu. Preveri se, ali se zdravilo dobro absorbira, kako se porazdeli po telesu, kako se presnavlja in izloča. Raziščejo se tudi različni vidiki toksičnosti in neželeni učinki preiskovane učinkovine. Preuči se učinek zdravila v odvisnosti od odmerka in vzpostavi režim jemanja. Dobljeni parametri, kot je razpolovni čas, s katerim opišemo hitrost izločanja zdravila iz telesa, temeljijo na matematičnih modelih in enačbah.
Po uspešno zaključenih predkliničnih študijah pridejo na vrsti štiri faze dolgotrajnih in cenovno zahtevnih kliničnih poskusov na ljudeh. Z njimi se najprej na manjšem vzorcu določijo varnost, doziranje, učinkovitost in neželeni učinki. V zadnji fazi klinične študije pa se raziskavo razširi na več tisoč prostovoljcev.
Kljub trudu znanstvenikom in znanstvenicam do sedaj ni uspelo izdelati umetnega sistema za preizkušanje zdravil, iz katerega bi lahko prešli direktno na preizkuse na prostovoljcih. Organizem sesalcev je namreč skupek različnih visokofunkcionalnih sistemov - od krvožilja in imunskega sistema do živčevja z možgani. Tako kot teleportacija predmetov ali branje misli je tudi umetni sistem, ki bi v celoti nadomestil poskuse na živalih, zaenkrat žal še znanstvena fantastika.
V katerih primerih so torej poskusi na živalih v dobrobit človeštva še vedno neizogibni? Poleg pravkar opisanih farmakokinetičnih poskusov so to še testi kancerogenosti, teratogenosti in toksičnosti. Namen preiskav toksičnega odmerka zdravila, snovi ali strupa je arbitrarna določitev mejne vrednosti odmerka, ki povzroči smrt pri polovici poskusnih živali. Ta se določa pri vdihavanju strupenih hlapov ter pri zaužitju.
Na podlagi vrednosti toksičnega odmerka se določi mejne odmerke, pri katerih je zdravilo učinkovito, ne pa tudi toksično. Morda se zdi, da so tovrstne študije med najbolj nepotrebnimi. Vendar so toksikološki podatki nepogrešljivi tudi v primeru zastrupitve osebe oziroma zaužitja prevelikega odmerka, ko je potrebno hitro reagirati in zastrupljeni osebi nuditi ustrezno pomoč.
Prav tako je na živalih potrebno preveriti toksičnost za plod. Slednje zaobjema preverjanje embriotoksičnosti, to je povzročanje nepravilnosti v začetnem razvoju zarodka, ter že omenjene teratogenosti, ki označuje povzročanje fizioloških nepravilnosti ploda. Potreba po obveznem testiranju teratogenosti se je denimo pokazala z množično afero s pomirjevalom Talidomidom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Za pravkar opisane farmakološke, toksikološke, pa tudi vedenjske in druge raziskave pa se uporablja različne metode raziskovanja. Velikokrat je cilj raziskovalk in raziskovalcev preučevanje poteka bolezni, zato to počnejo na živalih, ki ji določeno bolezen namerno povzročijo. Pravimo, da ustvarijo živalski model določene bolezni. Najpogosteje gre za genetsko spremenjene živali, ki jih opisujemo tudi z besedo transgenske živali ali tudi knock-out živali. Angleška beseda slikovito opiše izbitje gena iz genoma zarodka, pri odrasli živali pa se nato opazuje učinke. Živalski model bolezni dobimo na primer tudi z injiciranjem snovi v določen predel možganov, okužbo s patogenom ali implantacijo tumorjev.
Pomemben del aplikativnih študij so tudi transplantacije tkiv ali organov med živalmi različnih vrst. S tem se ugotavlja varnost presaditve in išče načine za zmanjšanje pomanjkanja človeških organov.
V začetku oddaje smo spoznali, da razvoj zdravila poteka v več korakih. Za vsa zdravila velja, da morajo brez pomanjkljivosti prestati preizkuse na živalih, da so lahko v nadaljevanju testirana na ljudeh. Vendar pa postopek preizkušanja zdravila velikokrat ne poteka uspešno. Kaj je razlog temu, nam je povedal profesor z Veterinarske fakultete v Ljubljani in Medicinske fakultete v Mariboru Gregor Majdič:
Izjava: Majdič:
"Glavno je to, da smo sesalci med seboj genetsko zelo podobni, številni geni imajo zelo podobne funkcije. Seveda popopolnoma enaki pa nismo, tako da se tukaj pojavljajo - če ostanemo pri farmacevtskih raziskavah -da zdravila, ki se izkažejo kot dobra v predkliničnih raziskavah pri poskusnih živalih, potem pri ljudeh ali nimajo povsem enakega delovanja, ali pa imajo kakšne stranske učinke, ki jih pri poskusnih živalih nismo zaznali. Tukaj je še vedno kar velik ta preskok, da zdravila, ki se identificirajo kot zanimiva v predkliničnih poskusih, da jih potem precej manj dejansko pride do druge ali tretje faze kliničnih raziskav."
Nekatere raziskave torej dobro predvidijo človeške odzive, nekatere pa jih sploh ne, ali pa imajo celo tragične posledice. Tako je bilo na primer leta 2006, ko je zdravilo z imenom TGN 1412 sprva brez težav prestalo predklinične teste na živalih, nato pa je pri šestih prostovoljcih 500-krat manjša doza povzročila multisistemsko odpoved organov. Pomembne razlike med človekom in živalmi je pokazal tudi primer izotretinoina, ki je sicer prestal klinične preizkuse in z njim še danes zdravimo hudo aknavost. Izotretinoin ne povroča malformacij pri plodu miši in podgan, povzroča pa jih pri zajcih, opicah in ljudeh, zato ga nosečnice ne smejo jemati.
Čeprav se 95 odstotkov zdravil, uspešno preizkušenih na živalih, zaradi medvrstnih razlik na ljudeh izkaže za neučinkovite ali ne dovolj varne, je to še vedno najboljša rešitev, s katero trenutno razpolagajo raziskovalci in raziskovalke. Iz živali na človeka je torej težko prenesti ugotovitve glede fiziologije organizma.
Enako pa velja za ocenjevanje vedenja laboratorijskih živali, pri katerih se v poskusih sklepa na kompleksne mentalne procese pri človeku. V raziskavah o depresiji se na primer ocenjuje fizično aktivnost miši. Tako je eden od načinov, da miši položijo v vodo, nato pa merijo, koliko časa preteče, preden prenehajo plavati in začnejo lebdeti. Miši, ki se ne trudijo plavati prav dolgo, so ocenjene kot depresivne. Pri preučevanju shizofrenije pa se denimo ocenjuje, ali so živali nezmožne ignorirati nepomembne zvoke v okolju, kar pa je le en simptom shizofrenije pri ljudeh.
V splošnem večina raziskav na živalih ni prenosljiva na ljudi zaradi genetskih, fizioloških, molekularnih in vedenjskih razlik med različnimi vrstami. Poleg tega pa za raziskave na živalih velja, da so metodološko slabše izvedene od tistih na ljudeh. Zaradi slabe metodologije so slabo izvedene tudi metaanalize oziroma sistematični pregledi že izvedenih raziskav, ki bi nudili dobro osnovo za nadaljnje raziskave na živalih in za prehod na raziskave na ljudeh.
Slednje je delno tudi posledica današnje produkcije znanosti, v kateri je hiperprodukcija znanstvenih člankov dejstvo. To postavlja pod vprašaj kakovost in uporabnost omenjenih raziskav. Kljub temu ne gre pozabiti, da v znanosti objavljeni rezultati postanejo znanje šele z neodvisno potrditvijo s strani drugih raziskovalcev. Kaj po njenem mnenju vpliva na nepotrebno podvajanje raziskav, nam je povedala profesorica Mara Bresjanac z Medicinske fakultete v Ljubljani:
Izjava - Bresjanac:
"Negativnih rezultatov revije ne objavljajo zlahka. In preprosto je uredniška politika taka, da od recenzentov zahteva, da kakovost rokopisov ovrednotijo ne samo po tem, kako korektno je bila raziskava narejena, ampak seveda tudi po tem, kaj je izplen pokazal. In če se zdi, da pričakovan vpliv, ali pa odmevnost objave, ni tak, da bi lahko zviševal rating revij, potem negatvni izsledki preprosto niso zaželjeni. In seveda to botruje neracionalni porabi vseh resursov, ne samo življenj živali. Zaradi tega je prišlo do namenskega lansiranja različnih revij, ki so se specializirale za objavljanje negativnih ugotovitev. Ampak nobena od teh ne kotira zelo visoko na lestivcah dejavnikov vpliva. Tako da gre za nekaj temeljnih značilnosti znanstveno-raziskovalnega dela, ki botrujejo temu fenomenu ponavljanja poskusov in v končni fazi lahko tudi neracionalne porabe resursov, vključno z živalskimi življenji."
Še vedno poslušate oddajo Frequenza della Scienza na 89.3 MHz, v kateri odgovarjamo na vprašanje, kaj danes predstavljajo poskusi na živalih. V nadaljevanju bomo govorili o potrebnih pogojih za izvajanje tovrstnih poskusov, poskusih v proizvodnji kozmetike in se vprašali, ali lahko v prihodnosti pričakujemo alternative, ki bi popolnoma zamenjale živali v laboratorijih.
Kljub vsem težavam in etičnim dilemam je jasno, da brez biomedicinskih poskusov na živalih ne bi prišli do mnogih spoznanj in neslutenega napredka medicine. Toda težko je soditi o tem, kolikšen pomen in kakšno težo bodo današnje raziskave, ki jih v dobro človeštva opravljajo raziskovalci in raziskovalke po vsem svetu, imele v prihodnosti. Nina Germič, slovenska raziskovalka, ki na Inštitutu za farmakologijo v Bernu v Švici v okviru svoje doktorske naloge opravlja poskuse na miših, nam opiše, kaj preučuje v svoji študiji:
Izjava - Germič:
"Torej namen našega projekta je preučiti vlogo določenega gena v eozinofilcih, to je vrsta krvnih celic. In pri tem si pomagamo z uporabo knock-out mišjega modela, ki je narejen z metodo pogojnega izbitja gena. Kar pomeni, da preprečimo izražanje željenga proteina izključno v eozinofilcih. Nato pa mi z različnimi eksperimenti ugotavljamo vlogo tega proteina v celicah in v celotnem organzimu ter ugotavljamo tudi njegov vpliv na razvoj in potek bolezni, pri katerih so te preučevane celice udeležene. Torej v našem primeru preučevanja eozinoflicev gre torej za vnetne procese, alergije in autoimunske bolezni, hkrati pa je tudi namen raziskave izboljšanje razumevanja celičnih procesov in signalnih poti in molekul, preko katerih vse skupaj poteka."
Na poti do odobritve izvajanja poskusov na živalih stojijo obširne vloge, ki jih predhodno pregleda etična komisija. Preden stečejo poskusi na živalih, je torej potrebno - vsaj na papirju - izpolniti določene zahteve. Čeprav ima vsaka država svojo etično komisijo, katere člani so različni znanstveni in manj znanstveni profili, za članice Evropske unije veljajo bolj ali manj enotna določila. Nina Germič na kratko razloži, kako poteka izpolnjevanje zahtev švicarske etične komisije v primeru njene raziskave:
Izjava - Germič:
"Seveda pa je za uporabo mišk pri vsakem projektu potrebno pridobiti dovoljenje za to usposobljenje komisije. Tukaj gre za urad za veterino, prijava se poda etični komisiji, zahtevan je podroben opis namena raziskave in kakšna metodologija se namerava uporabljati, potrebno je navesti imena vseh oseb, ki rokujejo z miškami. Te osebe imajo tudi obvezno redno usposabljanje in izobraževanje. Zahtevano je tudi voditi evidenco in pa oddati vsakoletno poročilo. Še vedno je glavno vodilo pri uporabi živali v raziskovalne namene vsekakor 3R koncept. Torej če je le možno, da se zamenja z metodo brez uporabe živali, da se zmanjša število uporabljenih živali na minimum in pa da se živalim zagotovijo čim boljši pogoji."
Da so poskusi zanesljivi in prinesejo ponovljive rezultate, morajo biti pogoji, v katerih bivajo laboratorijske živali, strogo nadzorovani. Ti pogoji pa zahtevajo tudi strogo ločenost laboratorijskih živali od zunanjega okolja. Zakaj je tako, nam je razložila dr. Martina Perše:
Izjava - Perše:
"V laboratorijih z zelo omejenim vstopom je to predvsem zaradi zaščite samih živali. Ker te živali - ne samo, da so klinično zdrave - ampak ne smejo imeti niti določenih pogojnih mikroorganizmov, ki jih mi običajno, ljudje ali pa živali, nosimo na sebi, ker sicer vplivajo na rezultate poskusa, in potem so ti rezultati malo vprašljivi. In to je potem ta težava, ki je javnost ne pozna toliko in misli, da se te stvari skriva."
Prizadevanja nevladnih organizacij in gibanj za zaščito živali ter nasprotovanje javnosti sta v zadnjih desetletjih pripeljala do mnogih izboljšav na tem področju. Glavno vodilo raziskav pa še vedno ostaja načelo trojnega R, ki je kratica za angleške besede replacement, reduction in refinement. Zaradi teh načel je mogoče poskuse na živalih izvajati le, če ne obstaja nobena druga metoda za dosego cilja raziskave. Če torej ni druge možnosti za izvedbo poskusa, ga lahko opravimo, vendar na najmanjšem možnem številu živali. In s takšnimi tehnikami, da živali utrpijo čim manj bolečin in stresa.
Strokovna javnost se strinja, da so poskusi na živalih v nekaterih primerih še vedno neizbežni. Veliko manj podpore uživa testiranje kozmetičnih izdelkov na živalih. O vidiku varnosti in sami zakonodaji na področju kozmetičnih izdelkov nam več pove doktorica Mirjana Gašperlin, profesorica s Fakultete za farmacijo.
Izjava - Gašperlin:
"Ko govorimo o varnosti, verjetno najprej pomislimo na toksikološke študije. Torej, da kozmetični izdelek ne bo dražil kože, da ne bo povzročil nekih drugih neželenih reakcij, da ne bo prišlo do eventuelno sistemskega učinka, ki je prepovedan in podobno. V preteklosti so se ta testiranja večinoma izvajala na živalih. Torej so bile živali uporabljene kot modeli. Ker je pa v zadnjih nekaj časih izrazito negativno stališče do testiranja na živalih, lahko rečemo, da je kozmetična regulativa v Evropi ena najbolj naprednih na tem področju, ker je namreč od leta 2013 že prepovedano testiranje kozmetičnih izdelkov na živalih. To se pravi, da prepoved je zdaj absolutna."
Prepoved izvajanjatakšnih poskusov pomeni, da noben kozmetični izdelek ni testiran na teratogenost, ki označuje pojav fizioloških nepravilnosti na plodu. To naj ne bi predstavljalo nevarnosti, ker načeloma ne bi smelo priti do absorpcije sestavin v telo. Že pred prelomno spremembo zakonodaje pa so mnogi proizvajalci kozmetičnih izdelkov poskušali zmanjšati število takšnih poskusov. Kot razloži profesorica Gašperlin, so se postopne spremembe zakonodaje začele dogajati že kmalu po nastopu novega tisočletja.
Izjava - Gašperlin:
"Prepoved testiranja končnega izdelka je bila že leta 2004, že kar nekaj časa nazaj. 2009 – prepoved testiranja posameznih sestavin. Ampak prodajali so se še vedno lahko, če so bili testirani izven Evropske unije. No, potem je pa sledila še leta 2009 prepoved prodaje izdelkov – tukajle, na našem trgu – ki so bili testirani na živalih, in zdaj še 2013 absolutna prepoved prodaje kozmetičnih izdelkov, od katerih je kakršnakoli sestavina posamezna bila testirana na živalih."
Kljub spremembam zakonodaja ne prepoveduje sklicevanja proizvajalcev na študije na živalih, ki so bile že izvajane v preteklosti. Prav tako prepoved ne velja, če se v kozmetičnem izdelku uporabi neko učinkovino, ki je bila testirana na živalih kot zdravilo oziroma kot kakšna druga kategorija izdelkov.
Tako je s testom akutne dermalne in očesne toksičnosti potrebno preveriti lokalno toleranco delov telesa, ki lahko pridejo v stik s kozmetičnim izdelkom. Za poskus navadno uporabljajo kunce. Omenjena testa že nadomeščajo alternativni in vitro testi primerljive kakovosti. Na voljo je umetna koža, razvili pa so tudi že 3D organe, recimo umetno oko in pljuča. V prihodnosti bodo svojo uporabnost najbrž pokazali tudi 3D tiskalniki. Katere teste opravljajo kozmetična podjetja na svojih izdelkih, smo vprašali profesorico Mirjano Gašperlin.
Izjava - Gašperlin:
"Strokovnjaki govorimo o načelu rastoče kompleksnosti. Kar pomeni, da mogoče začnemo z najbolj osnovnimi testi računalniškega modeliranja, kjer iščemo korelacije med osnovnimi fizikalno-kemijskimi lastnostmi nekih sestavin in predvidenim učinkom. Potem naprej, malo bolj komplicirani modeli so strukture, ogrodja, ki nekako posnemajo fiziološko tkivo, ampak ne vključujejo živih celic. Na primer, ogrodje iz kakšnih proteinov, ki imajo zraven še kakšne mukopolisaharide ali pa aminoglikozide ali pa kaj podobnega, nič živih celic. Damo testno snov in potem gledamo odziv. Potem lahko izkoriščamo v teh alternativnih postopkih recimo kakšne bakterije, mikroorganizme. Potem uporabljamo celične kulture, to vsi poznamo. Potem uporabljamo izolirane organe oziroma simulacije – umetno rekonstruirane organe, če govoriva o kozmetičnih izdelkih, je to največkrat koža ali pa recimo oko."
V zadnjem delu oddaje si poglejmo, kakšne so trenutne možnosti alternativ poskusov na živih živalih v znanosti nasploh in ali lahko v prihodnosti pričakujemo popolno ukinitev teh poskusov. V razvoj alternativnih metod se zadnjih 20 let vlaga veliko sredstev, saj je interes tudi med znanstveniki zelo velik. Nekaj dobrih alternativ je že na voljo, vendar ima vsaka od njih omejene možnosti aplikacije. Kateri sta danes glavni alternativi poskusom na živalih, nam je povedal profesor Gregor Majdič:
Izjava - Majdič:
"Dve glavni metodi sta računalniški modeli, ki posnemajo delovanje nekaterih tkiv, vendar seveda ne znamo z računalniškimi modeli danes še posnemati celotnega organizma, ali pa tkivne kulture oziroma celične kulture, kjer na specifičnih celicah ugotavljamo, kaj se dogaja z določenimi snovmi. Recimo, lahko na jetrnih celicah, ki jih gojimo v kulturi, preverjamo, kaj jetrne celice naredijo z nekim novim potencialnim zdravilom. Seveda pa še vedno to ni popolnoma enako kot v organizmu, kjer jetra kot celoten organ vseeno delujejo drugače kot pa jetrne celice v inkubatorju."
Opravljanje poskusov na celičnih in tkivnih kulturah je tako imenovana relativna alternativa, kar pomeni, da za njihovo izvedbo še vedno žrtvujemo laboratorijsko žival. Teste pa se nato in vitro, torej v nadzorovanem okolju zunaj živega organizma, opravlja na odvzetih celicah in tkivih. Slednje se da gojiti tudi kot celične in tkivne kulture, podobno kot človeške HeLa celice. Tovrstne metode se trenutno veliko uporablja, saj zmanjšajo število uporabljenih živali in njihovo trpljenje. Tako na primer za ugotavljanje, ali določena snov povzoroča genetske mutacije, ni več potrebno delati in vivo testa na glodalcih, temveč se kromosomske poškodbe opazuje na različnih sesalskih celicah ali v bakterijah.
Ko govorimo o alternativnih metodah poskusov, imamo po navadi v mislih popolno nadomestitev uporabe živali. Primer tega so računalniški modeli, ki simulirajo določene strukture ali procese v organizmu in so zato absolutna alternativa uporabi živali v poskusih. V toksikoloških študijah se tako s pridom uporabljajo in silico metode, kjer z računalniškim in matematičnim modeliranjem poskušajo na podlagi kemijske strukture predvideti tridimenzionalno strukturo preiskovane snovi. Primerjajo jo s strukturo celičnih receptorjev in drugih tarč in skušajo predvideti, ali se bo zdravilo nanje vezalo in izzvalo toksičen učinek.
Zaradi razvoja novih naprav, s katerimi so merljive nepredstavljivo majhne vrednosti, se odpira še ena možnost, in sicer mikrodoziranje. To pomeni, da prostovoljcem aplicirajo zelo nizek odmerek snovi in potem opazujejo obnašanje te snovi v telesu. Zaradi majhnosti odmerka ne bi smelo priti do večjih učinkov na organizem, kljub temu pa s pomočjo novejših aparatur zaznavajo obnašanje učinkovine v telesu, denimo kako se izloča.
Medtem ko je Evropska komisija med svoje cilje že postavila popolno ukinitev poskusov na živalih, pa se znanstveni skupnosti to v vseh primerih ne zdi popolnoma uresničljivo. Kakšno je naše trenutno znanje v razvoju alternativ, je povzela Mara Bresjanac:
Izjava - Bresjanac:
"Odvisno od raziskovalnega pojava. Raziskovalni pojavi recimo takih vrst, kot so toksični učinki, ali pa temeljne biološke zakonitosti delovanja celic, tkiv, organov – zagotovo smo tu že čisto na pragu uporabe testnih modelov, ki ne bodo več vključevali živali. Imamo že precej napredne tehnike, ki lahko recimo tudi iz induciranih pluripotentnih izvornih celic človeka naredijo model, ki se ga in vitro lahko uporablja za testiranje določenih fenomenov ali pa za spoznavanje bioloških procesov.
Ampak veliko je pa tistih kompleksnih pojavov. Recimo, če za ilustracijo uporabim področje, ki mene zanima, delovanje možganov, kjer noben modelni sistem še ni blizu temu, da bi reproduciral značilnosti izvirnika. In pač preprosto nas pri tem, da bi lahko razvili uporabne modele, omejuje naše lastno pomanjkljivo znanje. V tem kontekstu mislim da bo žival, vključno s človekom, še vedno naš temeljni raziskovalni subjekt kar nekaj časa."
Za konec smo profesor Maro Bresjanac povprašali še, kako je na poskuse v izobraževanju vplival zakon, ki je omejil in močno zmanjšal izvajanje poskusov na živalih.
Izjava - Bresjanac:
"Tu bi pravzaprav lahko se sklicevala zgolj na nek lasten vtis, zato ker ne poznam, mislim, da jih tudi ni, kakšnih analiz, ki bi specifično preverjale vpliv ukinitve poskusov na živalih v času dodiplomskega pouka, predvsem recimo na medicini, kjer jaz poučujem. Ampak domnevam, da ta ukinitev pravzaprav ni imela kakega večjega vpliva na znanje ali tudi kasnejše delo v praksi medicincev. Ker pravzaprav na poskusnih na živalih oni sami nikoli niso vadili kakšnih praktičnih veščin. Dejansko je šlo za opazovanje demonstracijskih poskusov, pri katerih so šele skozi razpravo, ki je vključevala povzetke teh poskusov, ki so jih opazovali, nekako razvili neko razumevanje fiziologije, patološke fiziologije, farmakoloških učinkov nekaterih zdravil, ali pa učinkovin, recimo. In v tem smislu mislim, da so bili poskusi koristni za razumevanje in poglobitev znanja iz knjig, niso pa seveda neposredno vplivali na usposobljenost študentov na poznejše opravljanje svojega dela v nekem zelo praktičnem smislu.
Mislim, da tudi za raziskovalno delo zanimanje potem, ko ni bilo več poskusov na živalih med poukom, ni bilo manjše. Iz preprostega razloga, ker mislim da se študenti za raziskovanje pravzaprav ne odločajo zaradi kakšne želje po poskusih na živalih. Mislim da je primarni, res, danes vse bolj pomemben ta element eksogene motivacije za zbiranje točk v prid poznejši zaposljivosti."
Prihodnost glede razvoja alternativ poskusom na živalih torej ni jasna, lahko pa na tem področju pričakujemo vse večje odpiranje javnosti, kar je tudi eden izmed osrednjih ciljev nove zakonodaje, ki je osnovana na evropski direktivi iz leta 2010. Za konec poslušajmo izjavo dr. Martine Perše:
Izjava - Perše:
"Kar je ta direktiva naredila je to, da se odpira javnosti, ravno zaradi vseh teh pritiskov, katerih želja je ukinit poskuse na živalih, ker na žalost v bistvu ni alternativnih metod za izvedbo testiranja ali karkoli brez živali. Ni še razvitih v taki meri in enostavno zaradi tega, verjetno, si jaz predstavljam, da se ta zadeva odpira javnosti, vendar še vedno v taki meri, da ni nekih škodljivih posledic za organizacije, ker po nekaterih evropskih je kar vandalizem. Ker, ali da je zaradi nepoznavanja … Ljudje mislijo, da če bodo šli v laboratorij in živali osvobodili, da bojo koristno delo naredili, v bistvu pa naredijo samo še slabše za živali, ravno zaradi teh mikrobioloških pogojev, te živali je v bistvu potrebno potem vse še enkrat narediti.
Hotela sem pa to povedat, ta novost, da imajo ljudje tudi vpogled, kakšne poskuse se dela, to pa že zdaj lahko vidijo, že lansko leto, je tudi prosto dostopno na spletni strani uprave, so tako imenovani netehnični povzetki. Tako da se mi zdi, da se čedalje bolj stvari odpirajo, da tudi javnost dobiva en tak občutek, kaj konkretno se dela, da potem mogoče lahko tudi podajajo svoje mišljenje in mnenje glede na te objavljene podatke."
Odpiranje raziskav javnosti in strožja zakonodaja je v Evropi prispevala k boljšim pogojem za živali. To ni pomembno le zaradi zadoščenja etičnim standardom, ampak je nujno potrebno, če želimo v poskusih priti do verodostojnih rezultatov in prispevati k napredku same znanosti.
Popolno ukinitev poskusov na živalih danes poleg pomanjkanja dobrih alternativ preprečujejo tudi zahtevani pogoji njihovega izvajanja. Ukinitev poskusov v Evropi bi zato najverjetneje pomenila njihovo selitev v druge države, kjer je zakonodaja na veliko nižjem nivoju kot v Evropi in kjer ukinitve poskusov ni mogoče pričakovati. Ker so tam pogoji za izvajanje že tako težavnih poskusov slabši, so njihovi rezultati še toliko bolj vprašljivi. Problematiko poskusov na živalih je zato potrebno obravnavati celovito, z glavnim ciljem zmanjševanja števila žrtev, tako živalskih kot človeških.
Razvoj alternativ podpirata Maja in Andrea.
Urednikovala je Teja.
Brala sta Mojca in Maco.
Tehniciral je Jure G.
