V sredo je na seji Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport v državnem svetu potekala druga obravnava novele Predloga zakona o skupnosti študentov oziroma krajše ZSkuS. O samem predlogu smo že obširneje poročali, zato tokrat ne bomo izgubljali besed o vsebini, temveč se bomo osredotočili na absurdnosti, ki so se pokazale skozi sejo, ki je bila po hitrem postopku celo prekinjena, saj se vlada do predloga ni opredelila, ministrstvo pa je podalo kar neuradno mnenje. Naj na tem mestu ponovimo le, da sam zakon, ki ureja štuentsko organiziranje, ni bil spremenjen že od leta 1994. Nov predlog zakona gre sicer v smer večje transparentnosti in nadzora nad porabo sredstev. Seja se je začela z uvodnim nagovorom poslanca Mihe Kordiša iz Združene levice, ki je predlog tudi vložila v parlamentarno obravnavo. Naslednji je bil pri besedi predstavnik Ministrstva za izobraževanje Stojan Sorčan, ki je tam sicer generalni direktor direktorata za visoko šolstvo. Povedal je, da se vlada do problematike še ni opredelila, hkrati pa poudaril, da je neuradno mnenje ministrstva do predloga odklonilna. Za to je navedel naslednje razloge:

klik

V nadaljevanju je bilo s strani Stojana Sorčana mogoče slišati zgolj absurdno petje hvalnic Študentski organizaciji:

klik

Na tem mestu se je nujno vprašati, kako je mogoče, da so med Ministrstvom in Študentsko organizacijo spletene tako tesne vezi, da je iz ust obeh mogoče slišati zgolj hvaljenje in podporo. Obe instituciji si namreč strukturno stojita na nasprotnih bregovih, funkcija Študentske organizacije bi morala biti prav preizpraševanje in kritičnost do delovanja Ministrstva. O tem smo spregovorili s poslancem študentskega zbora Juretom Novakom:

klik

Stojan Sorčan je v svoji hvalnici norosti med drugim navedel tudi, da bi naj predlog zakona uvajal vzvode, ki bi študentsko organiziranje približali političnim strankam. A to ne bi moglo biti dlje od resnice - strankarske in politične povezave Študentske organizacije namreč že obstajajo in v slovenskem političnem prostoru niso nikakršna novost, kaj šele skrivnost. O tem pove več študentski poslanec Jure Novak:

klik

Lahko bi torej rekli, da je Študentska organizacija Slovenija nekakšna valilnica kadrov za politične stanke, predvsem socialne demokrate. Ob tem podatku nam postane jasno, zakaj so na seji komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport Stojana Sorčana bila polna usta lepih besed. Sorčan je šel celo tako daleč, da je zanikal vsakršno koruptivnost, netransparentnost in nenamensko porabo sredstev:

klik

A dejstva govorijo drugače. V zadnjih letih je bilo o koruptivnosti institucionalnega študentskega organiziranja povedano že veliko. Nadaljuje Jure Novak:

klik

Kot smo lahko slišali, tako na vladi kot na ministrstvu ni mogoče zaznati nobenega interesa, da bi spremenili zakon, ki nespremenjen ureja področje študentskega organiziranja že od leta 1993. Kljub številnom dokazom, da koruptivnost, klientelizem in odtekanje javnega študentskega denarja v zasebne žepe krojijo institucionalno organiziranje študentov, pri pristojnih organih vedno znova naletimo na gluha ušesa. Sklepamo lahko le, da lovke korupcije in klientelizma segajo tudi v državne institucije. A ko pogledamo volilne liste socialnih demokratov in zaposlene na ministrstvu za izobraževanje, nam hitro postane jasno, da to niso zgolj naše domneve, ampak gola dejstva. Aktualno stanje, v katerem je institucionalno študentsko organiziranje tako več kot očitno večini deležnikov ustreza, saj dejstva kažejo, da je študentska organizacija zanje velika vreča brez dna.

Kidanja gnoja in poslušanja hvalnic norosti se je s težavo lotil Grandovec.

Verjetno ste že kdaj opazili, da imajo nekatere ptice jajca modre barve. Razlog te nenavadne prilagoditve nekaterih ptic sta nedavno pokazala ameriška raziskovalca David Lahti in Dan Ardia.

Modra jajca leže mnogo ptic, ki so si med sabo lahko sorodstveno zelo obmaknjene. Avtorja raziskave sta zato sklepala, da je pridobitev modre barve jajc prilagoditev na skupno značilnost okolja, v katerem te ptice živijo. Zaključila sta, da modra barva ščiti razvijajoči se zarodek pred prekomernim segrevanjem zaradi Sonca.

Obarvana jajčna lupina prepreči prehod nevarne ultavijolične svetlobe do zarodka. Vendar pa prekomerna obarvanost prav tako lahko povzroči pregrevanje zarodka, saj temna barva bolje absorbira infrardečo svetlobo. Pri tem se zgodi nekaj takega, kot če pustimo črn avto predolgo na soncu.

Modra tako deluje kot najboljša barva, saj je po eni strani zadosti temna, da prepreči vdor ultravijolične svetlobe, po drugi pa zadosti svetla, da ne pride do nevarnega pregrevanja. Rahle razlike v odtenkih modre med vrstami ptic so tako posledica različnega gnezdišča, kjer nekatere ptice gnezdijo na bolj, druge pa na manj s soncem obsvetljenih področjih.

Nedavno je bila izvedena do sedaj največja genomska analiza psov. V analizo niso vključili zgolj danes živečih pasem, temveč tudi ostanke psov, najdene v neolitskem grobu izpred 4800 let. S primerjanjem genomov starejših in modernih pasem, so avtorji želeli prikazati pasjo filogenetsko, oziroma družinsko drevo.

Analiza je pokazala, da so pred okoli 10 tisoč leti bili psi med sabo genetsko razdeljeni v dve skupini, potem pa je prišlo do mešanja teh dveh populacij. Hipoteza, ki jo predlagajo avtorji za pojasnitev ločenosti populacij, je, da smo ljudje pse v preteklosti iz volkov udomačili dvakrat.

Danes domnevamo, da smo ljudje pse udomačili nekje med 40 in 10 tisoč leti nazaj. Rezultati omenjene raziskave kažejo, da se je to morda zgodilo dvakrat, iz dveh ločenih populacij volkov. Enkrat se je to zgodilo na področju današnje Evrope in drugič na področju Azije. Nato pa je pred približno 10 000 leti prišlo do mešanja teh populacij. Današnje pasme so tako potomci obeh skupin.

Ideja sicer ostaja hipoteza, saj zaradi premalo pasjih trupel izpred nekaj tisoč let, manjka materiala s katerim bi genetiki lahko podali zanesljivejše odgovore. Upi so tako na arheologih, da odkrijejo kakšno par tisočletij staro pasjo grobnico.

Pse je izkopaval Arne

YOUTH MILESTONES AND TRANSITIONS; Exhibition #vstopilSEM (I entered)

Hello, I am a student – Gašper Stojc, at the University of Ljubljana, specialty Etnhnology and Cultural Anthrology and I am here with you today to discuss/present/talk about/ take you on a little journey through youth and the milestones and transitions characteristic to different generations and our in particular.

The reason I am going to talk about that is an exhibition me and my collegues made at the Slovenian Ethnographic museum this month as part of one of our practical courses.

A few facts about it: we are the first generation of students at our department who had the privilege to develop and realize such a project. The idea of the exhibition was a consequence of the cooperation between our department with the Slovenian Ethnographic museum and our project is actually a paralel to another exhibition called »Vrata«, which means »The door«. Also, our exhibition is made in such a way so it would be easily understood by all the generations, although the main focus is youth today. And finally, the exhibition is really personal itself – through our photos or items we present personal events that we see as milestones or transitions for ourselves. We try to provoke the visitors to find meanings for themselves and possibly to extract what is important to them; to become aware of the diversity of perspectives in terms of understanding transitions; and for those who are not our age to find the differences that occured between the generations. And not to forget – you can see the exhibition until September and the tickets for students are for free.

But why did we choose this topic and what is the meaning of the title of the exhibition?

Since we are students of anthropology and the idea of the exhibition follows anthropological trends I will give a little reflection on this field. Anthropology is the study of what makes us human. Through their aproach anthropologists try to understand different aspects of the human experience, which we call holism. One of the most important aspects that anthropology focuses on is the transition of one phase to another in individuals' lives and in the society as well.

A transition that leads to further change and marks the formation of something new, which can variate in character. So, this concept can be found in the titles of the two exhibitions – »Vrata« (the Door) - the one preceding ours, and »VstopilSem« (I entered). I entered from one period to another and in between are symbolic doors that open the way to changes in life. However, our ideas are focused on our society, since we are aware that the way youth is perceived varies from culture to culture and we cannot claim that the our examples are accurate in meaning to other cultures. I would also like to point out a view of a high school philosophy teacher and a speaker on our opening night, Sandi Cvek, who exposed that usual a bigger transition in life is a rejection of passage, decline of going through the door that everybody went through.

Anyways, youth culture forms itself in acordance to certain trends that every individual chooses to follow. But these trends differ from generation to generation. What is more, the changes in the society in general influence the interests and somehow dictates in what direction the adolescents' transitions could possibly go. Now, let's turn our look to some examples in the past.

To begin with, the late Seventies are a period characterized by the occurance of the so called 'Baby slump' in the UK caused by poor economic conditions and more widespread family planning. At the time when the children of the late 70s were already entering the adolescence the demographic shift was seen to have a big impact on crime statistics and educational system, but the biggest attention was payed on commerce, where the shift was seen 'to carry huge implications for businesses and economic policy'. And this generation was perceived to be more susceptible to influence by fashion trends, to be lovers of brands, and so on. Adding in other factors such as increasing youth uneployment and higher tuition fees on the one hand, and the decrease of the number of young people on the other, were possible problems to youth magazines and clothing retailers. And this can be accepted as true at least for the last 50 years.

In Britain, since the late 1950s, the close connection between consumerism and youth is caracterisic for and major part of the economy. This is the time when the figure of 'teenager' was created and 'The Teenager Consumer'– an influential report by Mark Abrams was published. In his report Abrams writes about the first post-war baby boom – a period of high youth wages and the appearance of the first rock 'n' roll wave. He itemized a variety of products, such as magazines, drinks, records, clothing, and cosmetics and concluded all that as: 'a distinctive teenage spending for distinctive teenage ends in a distinctive teenage world'.

The term teenager comes from the US and started to be popular even earlier - in the 1930s, but American-style consumerism started to pervade British youth life as well as other European countries a little bit later. All this worked as a response to the demographics as well as developments in young culture.

Interesting is what was happening in the US during the 1930s when young people where more of a problem than seen as a market. It was the time of The Depression in Europe and political polarization caused by it. Roosvelt's Democratic government at that time was conscious about what was going on and through different programs tried to keep adolescents in schools or federal projects. As a result of this was the further grow in popularity of peer group culture, which began to tie up and spread swing culture on nation-wide level.

After the hot jazz in the 1920s, swing brought a complete new lifestyle package – with own different clothes, language and dances. In Europe it was before the war when swing was popular in countries like France, England and Nazi Germany and it actually was a progressive American import. This was a new kind of a democratic consumerism, which was playing the role of an 'exit' for those caught between Fascism and Communism.

The 1940s in America are characterized by convulsive changes that affected young people. The appearance of different movements, such as zoot suit riots in Los Angeles, Detroit race riots, various street gangs and others, though some of this was a more or less media hype, caused the mobilization of millions of people to join the war industries. The main wartime events were the frantic scenes at Frank Sinatra concerts and the really fast success of a woman magazine called »Seventeen«, which talked directly to its readers and it was the main promoter of teen products, articles about democracy, or tips connected to dealing with parents.

In autumn 1944 the term 'teenager' was already generally used. The youth model included pleasure seekers who lived in the moment and traveled around the destroyed Europe, and commited consumers which role was to dictate the market. In this, a big part of the young people could find some hope for the future.

All these basic examples from the past provide an image of how trends work and how youth tend to response to them. Although the ideas differ from generation to generation certain patterns of similarities in response could be seen. If we talk about today, pop culture, once considered peripheral – is now completely part of all levels of society. One may claim that today youth has lost their exclusiveness to some point, but on the other hand if we compare to the 60s and 70s the relationship between generations nowadays is much easier and possible.
 

The way media presents youth today is either by idealising it or the opposite. Nonetheless, we should not forget that there is a difference between the social construction and the biological state of adolescence. It/there comes the point when young pull away from our families and start to enter the world, which was not primarily created by us. We begin to form what is wrong and what is right alone, having our own consciousness and looking for ways that changes can occur, thus assuring our future.

That idea was presented by us in our exhibiton, which was separated into 3 parts. The first one – »Z vami« or »with you« is focused on transitions and milestones that happened to us while being surrounded by family and in a way dependent, since the 2nd part is »Us« or »z nami«, entering the world, experiencing and building up our own views and opinions. The 3rd section seals up the process of making the exhibiton and works itself as an transition and milestone, presenting youth in action when some point of freedom for expression is given to them. And finally, the three parts build a whole, which is characterised by holism – the intimate interconnection of the parts that cannot be understood or exist independently from the whole.

That is our exhibition, different rites of passage, different milestones can be held responsibile for different personalities. With our exhibition we wanted people to realise that they are the ones creating their own life, even if some milestones were given to them by society, like prom,... it doesn't mean they cannot make their own , for example a passage to a self reliant community. Bassically the whole exhibition is a rite of passage for the 11 students who worked on it and created their first impact in the world of museums.

Leta 2011 je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je Zakon o visokem šolstvu - v nadaljevanju ZViS - neustaven v delu, ki zadeva financiranje visokega šolstva. Problem je v tem, da ne določa obsega in vsebine javne službe, ki se financira iz proračuna. Na ta problem že leta opozarjajo študenti in zaposleni na univerzi, predvsem pa sindikati, a do sedaj so vedno naleteli na gluha ušesa - še vedno namreč ni bil sprejet zakon, ki bi to stanje končno uredil. Ravno obratno - Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na čelu z resorno ministrico Majo Makovec Brenčič je pred kratkim pripravilo novelo ZViS-a, ki je šel skozi dolgo in obširno javno razpravo. Kot smo že poročali, je predlog v marsičem sporen, a večja težava je ravno tisto, kar v noveli ni opredeljeno, torej prav področje financiranja javne službe.

Odločba ustavnega sodišča namreč terja predvsem opredelitev javne službe. Zakon bi moral določiti, katere dejavnosti visokega šolstva sodijo v javni interes in v kakšnem obsegu država financira te dejavnosti.

Izgleda, da se ministrstvo očitno sploh ne bo lotilo sistemskih vprašanj. Medtem ko so na ministrstvu baje že začeli s prenovitvijo celotnega ZViS, so v vsega dvodnevno javno razpravo poslali predlog nove uredbe o financiranju. Objavljena je bila tudi brez kakršnegakoli sporočila o objavi, obšla pa je tudi delovno skupino, ki se ukvarja z ZViS-om. Na samovoljno potezo se je že odzval Visokošolski sindikat Slovenije, ki je za ta predlog izvedel šele en teden kasneje, in še to po naključju. Kaj točno se dogaja v tej zmedi, smo povprašali predsednika Visokošolskega sindikata Slovenije Marka Marinčiča:

klik

Vidimo, da gre za malce predelan model glavarin, ki je bil v preteklosti že v veljavi in je v prvi vrsti namenjen krajšanju študija, predvsem na račun kvalitete. Po besedah Visokošolskega sindikata Slovenije gre za formulo: “Čimveč študentov in čimprej čimveč diplomantov, vseeno kakšnih.” Kot pojasnjuje Marinčič, bo glavarinski model nujno vodil k nižanju kakovosti in zahtevnosti študija:

klik

Ministrstvo tako ni pripravljeno urediti neustavnega področja financiranja, po drugi strani pa mimo vseh uvaja nove, že ovržene modele upravljanja. Študij bi moral biti brezplačen in dostopen vsem ter, kar je enako pomembno - kvaliteten in zahteven; študij, ki bi študentom zagotavljal znanje in s tem tudi večjo možnost dobre zaposlitve. Trenutne tendence pa gredo v nasprotno smer; s svojim samovoljnim in oblastniškim obnašanjem ministrstvo sporoča, da se niti ni pripravljeno pogajati o čemerkoli niti ne pristaja na opozorila stroke. Kaj to pomeni za VSS in kako se bodo odzvali na situacijo? Odgovarja Marko Marinčič:

klik

Če zaključimo - v Visokošolskem sindikatu opozarjajo, da gre za poskus zelo dolgoročnih sistemskih sprememb, ki se tičejo vseh na univerzi in še posebej prihodnjih generacij. Po eni strani ministrstvo opozarja na prevelik vpis na univerze, po drugi strani pa ravno s tovrstnimi ukrepi silijo fakultete v masovno vpisovanje. Ob tako pomembni temi je večina medijev tiho, še bolj zaskrbljujoče pa je delovanje ministrstva, ki se je očitno odločilo delati stvari po svoje, brez dialoga.

6 eurov na glavo sta plačana Tine in Grandovec.

Ana Bajt, Peter Gladek in Urša Primožič so trije izmed kolektiva dvajsetih dijakinj in dijakov Gimnazije Vič, ki so organizirali letošnji glasbeni festival Vičstock. Prvi se je odvil pred 22 leti in od takrat predstavlja največji dijaško organiziran festival v Sloveniji. Kot tak je edinstvena priložnost za mlade, še neuveljavljene glasbene zasedbe, da se na večjem prizorišču predstavijo širši javnosti. Letos bo potekal 13. maja na Letnem telovadišču Ilirija v Ljubljani od 17. ure naprej. V popoldanskem času se bodo ob živi glasbi mladih izvajalcev odvijale različne dejavnosti, po deveti uri zvečer pa bodo množice privabljali Happy Ol’ McWeasel in Prismojeni Profesorji Bluesa. Mlade skupine, ki jih je izbrala strokovna žirija izmed 35ih prijavljenih, so Jazz in the Pants, From Ashes, Nubira, The Mint in Strip.

http://vicstock.si/

https://www.facebook.com/festivalvicstock/?fref=ts

https://www.facebook.com/jak.dijak/?fref=ts

Ministrstvo za šolstvo v Angliji je v zadnjem mesecu že drugič v zadregi zaradi incidenta predčasne objave zaupnih odgovorov izpita, ki je obvezen za približno 600.000 osnovnošolcev. Obvezen preizkus črkovanja, ločil in slovnice ter pravilni odgovori so bili na spletni strani v zadnjih treh tednih že drugič objavljeni pred dnevom opravljanja izpita. Ta napaka je omogočila skoraj sto staršem in učiteljem dostop do konkretnih primerov iz preizkusa. Sekretarka za izobraževanje Lucy Powell meni, da incident postavlja pod vprašaj sposobnosti ministrov oddelka za ustrezno opravljanje nalog na področju izobraževalnega sistema. Za uhajanje zaupnih informacij je odgovoren izobraževalni založnik Pearson. Ta je odgovornost za objavo zaupnih informacij tudi sprejel. Dotični preizkus je bil prejšnji teden že predmet nacionalnih protestov, saj naj bi bil preveč zahteven in na osnovnošolce prenašal preveč pritiska. V znak protesta so starši svoje otroke vzeli iz šole in tako pokazali nestrinjanje do postavljenih meril.

Avstralska vlada je izdala 10-letni načrt za širitev mednarodnega izobraževalnega sektorja z namenom, da bi kot država postala vodilna na področju izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja. Poudarek daje pomenu transnacionalnega izobraževanja s pomočjo spletnih tečajev. Vlada je v okviru načrta sprožila tri strategije. Strateški dokumenti pričajo, da je Avstralija na tretjem mestu najbolj priljubljenih destinacij za mednarodno visoko šolstvo. Pri stremljenju k cilju išče vlada nove načine za zagotavljanje in izboljšanje podpornih storitev, kot so cenovno ugodno in udobno nastanitev za študente, ugoden prevoz in dodatno, npr. olajšave pri iskanju dela. Tuji študentje lahko med študijem v Avstraliji delajo, po zaključku študija pa lahko zaprosijo za delovno dovoljenje. Projekt bo v naslednjih štirih letih vlado stal dobrih 11 milijonov evrov.

Javnim univerzam v Nigeriji je bilo svetovano, naj obdobje izpitov začnejo čim prej, saj so študentski protesti zoper slabe okoliščine zajeli že večji javni sektor institucij. Študentje so protestirali nad pomanjkanjem električne energije in vode in nad povečanjem šolnin. Vsaj en študent je v spopadu s policijo umrl, zaprtih pa je že več kampusov. Zvezne in javne univerze so podpredsedniku rektorjev univerz svetovale, naj izpitno obdobje začnejo predčasno, da študentje čim prej zapustijo kampuse. Namen ukrepa je, da se drugim študentom preprečijo podobna dejanja. Predsednikov pooblaščenec za študentske zadeve se bo sestal z odborom podpredsednikov rektorjev nigerijskih univerz in z uradniki zveznega ministrstva z namenom, da se prepreči širše gibanje z morebitno civilno udeležbo.

Največja študentska stavka najemnin v britanski zgodovini zbira svoj zagon v Londonu. Več kot 1000 študentov zadržuje plačilo najemnin londonskim univerzam. Univerze se združujejo z namenom, da število protestnikov preseže ceno najemnin za stanovanja, ki so poleg previsokih najemnin v nekaterih primerih tudi pod normalnim standardom. V nastali skupini Cut the rent so študentje mnenja, da imajo pravico do stanovanj, ki so jim dostopna in dosegajo standarde. Najemnine znašajo približno 150 dolarjev na teden, kar je višje od tržne obrestne mere za to območje. So pa ta teden študentje povedali, da po sestanku z vodstvom univerze ni prišlo do zadovoljivega zaključka, kar pomeni, da stavka na svoji poti do cilja ni bila uspešna in se zato še ne bo končala.

Univerza na Primorskem se sooča z vedno večjo finančno krizo. Škoda iz preteklih let in premalo rednih finančnih sredstev za nemoten potek študijskih zadev sta vzrok za vedno večjo finančno nezmogljivost univerze. Do sedaj je nepokrita več kot polovica izgube. Sanacijski načrt je v izvedbi, uspešnost pa ni zagotovljena. Ta je namreč odvisna od državnih sredstev.

Slovenske javne univerze največji delež prihodkov dobivajo od države, ki s sklepom vsako leto določi višino dotacije. Te pa med tremi slovenskimi javnimi univerzami niso enako distribuirane. Univerza na Primorskem naj bi dobivala najmanj sredstev, s čimer se strinjata tudi rektorja drugih univerz. Finančne zagate pa poleg nizke državne podpore poglablja še škoda zaradi nekorektnega delovanja. Več kot polovico izgube, kar znaša skoraj milijon evrov, seštevajo protipravno pridobljene premoženjske koristi, nepravilno porabljena razvojna sredstva in popravki bilance za Znanstveno-raziskovalno središče. Da bi se univerza obdržala na nogah, je vodstvo Univerze na Primorskem pripravilo sanacijski program, ki pa bo brez povečanja državnih sredstev neuspešen. Da bi univerza dosegla cilj, ki je pokritje izgub do konca naslednjega leta, bi morala država povečati sredstva za približno 1,8 milijona evrov na leto. So pa že začrtani ukrepi striktnega varčevanja. Spodbujalo se bo k več šolninam, finančna sredstva bodo kompenzirali s prijavami na razpise in iz proračuna izbrisali stroške za službena potovanja, lektoriranja, reprezentanco in drugo. Delovanje računovodskih in pravnih ter javnih naročil bodo centralizirali in poenostavili. Plače zaposlenih na univerzi se bodo v nadaljnjem povečale, saj pri regulaciji plač niso avtonomni, temveč odvisni od države. Na prvo žogo dobra novica pa se lahko sprevrže v svoje nasprotje – ob višanju plač in enakem finančnem minusu bo univerza morda prisiljena k odpuščanju. Varčevanje pa bo zadelo tudi ob študentsko delo, saj bo stremelo k izdajanju manj študentskih napotnic in honorarjev.

Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije zahteva pojasnilo izjav poslancev Poslanske skupine Nove Slovenije, magistra Mateja Tonina in Jožeta Horvata. Ta sta namreč 5. maja na seji Državnega zbora v razpravi o nezagotavljanju sredstev za Slovensko vojsko izjavila, da če lahko dobi SVIZ 200 milijonov evrov, lahko tudi vojska dobi 46 milijonov. SVIZ pričakuje obrazložitev izjav, saj zavrača idejo krčenja sredstev na področju izobraževanja na račun večje finančne usmerjenosti za potrebe vojske. Predsednik SVIZ-aBranimir Štrukelj ob tem poudarja:

klik

Aktualna primerjalna analiza izobraževalnih politik in reform v državah OECD iz letošnjega aprila kaže, da se sredstva v izobraževalnem sektorju nižajo. Slovenija izobraževalnim ustanovam namenja manjši delež, kot je povprečje OECD. Branimir Štrukelj ob tem opozarja na napačno predstavo o stanju, v katerem se je znašlo izobraževanje v Sloveniji:

klik

Izobraževalno področje je prav tako še zmeraj na udaru gospodarske krize iz leta 2008, glede na podatke pa od istega leta sovpada stalno zniževanje deležev sredstev za javno izobraževanje v skupnih odhodkih iz proračuna. Štrukelj pri tem opaža kratkovidnost odločitev, sprejetih v zadnjih letih:

klik

SVIZ s pomočjo podatkov opozarja, da je kakovost na področju izobraževanja bistvena in da je zgrešena politika, ki se odraža tudi v izjavah Tonina in Horvata, pogubna za slovensko družbo in gospodarsko rast.

Višje sodišče je v sodnem sporu med rektorjem Univerze na Primorskem Draganom Marušičem in novinarko Televizije Slovenija Eugenijo Carl presodilo v prid novinarke. Marušičeve pritožbe zoper neresnične in žaljive trditve, ki naj bi jih novinarka objavila v osmih člankih o univerzi, so bile prepoznane kot neutemeljene. Marušič tako ostaja brez 3000 evrov odškodnine in javnega opravičila, ki naj ga bi Eugenija Carl financirala sama.

Tako kot sodišče tudi Carlova kakopak vidi neutemeljenost pritožbe. Zahteva, da se opraviči osebno, in ne v imenu javnega zavoda, je za novinarko precej neobičajna, saj gre za javno televizijo, kjer sama ne odloča, katere vsebine bodo objavljene in katere ne. Marušič kljub temu ne odstopa od osebnega opravičila, temveč zahteva, naj novinarka osebno zakupi televizijski prostor in se mu na tak način opraviči.

ŠTUDENTSKI OBVESTILNIK

Koprski študentje danes vabijo na otvoritev 12. Zdravega maja, ki ga organizira Študentska organizacija Univerze na Primorskem. Glavna nit dogodkov, ki se bodo po Kopru in okolici vrstili vse do 25. maja, je zdrav način življenja. V ta namen bodo potekale različne športne aktivnosti, delavnice in predavanja.

Na Medicinski fakulteti v Ljubljani pa bosta danes ob 18. uri potekala že drugo predavanje in debata o javnih in zasebnih zdravstvenih sistemih z naslovom »Za koga je zdravstvo?«. Gostujoča govornika bosta nekdanji minister za zdravje Dušan Keber in predsednik Iniciativnega odbora Sindikata zdravnikov družinske medicine Slovenije Igor Muževič, tema tokratnega predavanja pa bo koncesionarstvo.

Študentsko društvo Iskra pa danes ob 17. uri vabi na filmsko popoldne v Trubarjevi hiši literature. Ogledati si bo mogoče kultni film »They live« ameriškega režiserja Johna Carpenterja.

Jutri se bo ob 18. uri v prostorih MKC Pri Rdeči Ostrigi v Škofji Loki razpravljalo na temo migracij. Na razpravi z naslovom »Naj te ne bo strah, česar ne poznaš« bodo sodelovali aktivisti Protirasistične fronte brez meja, ki so zadnje pol leta aktivni na različnih točkah balkanske begunske poti.

V možgane hujšata Grandovec in praktikantka Larisa.

Nemalokrat se zdi, da o izobraževanju, šolstvu, univerzi in kar še ostalega spada pod, grobo rečeno, tematski sklop poročanja radioštudentovske Univerzitetne redakcije, ni preostalo več kaj dosti za povedati. Tako kot se vsako leto odvije na videz raznoliko, a obenem pogosto precej enako šolsko leto, se podoben krogotok sklene tudi na področju izobraževalnih politik in kritičnih misli o pedagogiki. Tako smo skoraj vsako leto priča točno določenim spremembam – najpogosteje se zgodi kakšen rez v proračunu, ki za nekaj časa okrni izvajanje določenih programov, pa se potem čez leto ali dve ali pa - glede na trenutni trend - ob menjavi šolskih ministrov zopet spet vse vrne v prvotno stanje. Mnenjski članki o stanju v visokem šolstvu so si že vse od uvedbe bolonjske reforme – in tega je, ne pozabimo, že več kot 10 let – podobni kot jajce jajcu. Glavne predloge besedil so: neoliberalizacija in komercializacija (visokega) šolstva, splošni padec kvalitete, okrnjen in podcenjen pedagoški proces, hiperprodukcija vsebinsko praznih univerzitetnih vsebin. Vmesni prostor besedil se poljubno zapolni z veznim tekstom.

Na globalni ravni se dogaja približno podobna slika, le da jo sem pa tja poživi še kakšen protest in da se za razliko od slovenske situacije razmere po navadi ne vrnejo nazaj na prejšnje, pogosto že tako ali tako nezavidljivo stanje. Toda glavna premisa ostaja enaka, z njo pa tudi problemi in diskurz.

Hja, v taki situaciji se tako nemalokrat človek, ki bi želel kaj povedati o ... no, praktično čemer koli iz izobraževalne in pedagoške sfere, znajde v preklemano hudi zadregi. Še najraje bi v prispevek napisal: Enako kot prejšnji teden. Prejšnji mesec. Prejšnja leta. Za več, kliknite povezavo do ... Oziroma kot pravi uvodni jingle v današnji prispevek: »razgaljamo že povsem razgaljeno in tako imenovano odprto univerzo«. Ker je jingle star že nekaj let, smo torej rekli bobu bob že lep čas nazaj. Potemtakem so naši teksti le še zrcaljenje drug drugega.

Tokrat se bomo torej lotili prav njih oziroma njihovega prevladujočega diskurza. Za teoretsko podlago in oporo nam bo služil tekst Jeana-Clauda Milnerja  Dekompozicija naravnih pogledovna šolo, objavljen l. 1984 v njegovi knjigi z naslovom De l'école (O šoli). Slovenski prevod je izšel v zborniku Vzgoja med gospostvom in analizo pri založbi Krtina l. 1992. Lotili pa se bomo tistega termina, ki se veže na našo oviro - zrcaljenje. Oziroma ideje o šoli kot zrcalne slike družbe.

Že za časa Milnerja, nedvomno pa že dosti prej, je za eno izmed najbolj razširjenih mnenj veljalo, da je šola zrcalna slika družbe. Poslužuje se ga predvsem progresistični diskurz, in sicer vedno v paru z govorom o družbenih in šolskih reformah. Toda stvar se zaplete že na začetku:

»Pojma zrcalne slike se drži neko prekletstvo. Vse ideje, ki se ga poslužujejo, se v praksi kažejo kot zelo mračne. Tudi šola kot zrcalna slika ni izjema. Po pravici povedano ni nihče nikoli točno vedel, kaj naj bi pod to razumeli, in interpretacije nihajo med tavtologijo in mitom. Tavtologija je, da šola kot del dane družbe nosi njen pečat. To se samo po sebi razume, težko pa je reči, kakšen je ta pečat in v kakšni meri prizadene delovanje šole. No, tu celo gostobesedni utihnejo.«

»Mit pa zadeva dobesedno zvezo med mikrokozmosom in makrokozmosom. Šola naj bi kot sferično zrcalo v malem zrcalila vse bistvene determinante velike celote družbe. Če menimo, kot se pogosto dogaja, da se družba deli na razrede in se strukturira v njihovem boju, se ne bomo zadovoljili zgolj s trditvijo, da šolo zaznamuje razredni boj. Šli bomo še dalje in trdili, da je šola po privilegiju tista točka v družbi, v kateri je povzet razredni boj v celoti.«

»Iz tega sledi sistem analogij, ki v bistvu deluje kot sistem prevajanja. Tako se vsakemu razlikovanju znotraj šolskega mikrokozmosa pripiše ista narava kot razlikovanju v družbenem makrokozmosu. Če na primer šola razlikuje med različnimi učiteljskimi zbori ali med tipi učencev, bi to nujno kazalo na razlikovanje družbenih razredov, celo diferenciacijo med učitelji in učenci zlahka prevedemo na ta način. Tako se izkažeta kot ena in ista želja po odpravljanju razlike med družbenimi razredi in želja po odpravljanju notranjega razlikovanja v šoli.«

Jean-Claude Milner ob tem navede nekaj anekdotičnih ilustracij tega, kam nas pripelje takšno razmišljanje: recimo primerjava znanstvenikov v francoski reviji Le Monde s »kapitalisti znanja«. Nedvomno bombastična izjava, ki bi kaj hitro našla svoje mesto v številnih mnenjskih člankih tudi danes. Toda Milner nas hitro opozori na pomembne razlike: znanstveniki načeloma za razliko od kapitalistov skušajo svoje znanje preko poučevanja ali publiciranja deliti. Hkrati pa nas tako razmišljanje pripelje do točke, kjer vsako razliko v vednosti, pri čemer nekdo ve več kot drugi, razumemo kot diferenciacijo. In če to prevedemo na makrokozmos:

»Vsaka diferenciacija pa je razredno razlikovanje in znanstvenik je v odnosu do nevedneža kot kapitalist v odnosu do delavca. […] Paralela je, če bi jo peljali dalje, zastrašujoča: ali to pomeni, da se mora razredni boj končati v likvidaciji znanstvenikov?«

Absurd na stran. Vseeno ne kaže zanikati Milnerjeve trditve, da je takšen analogičen jezik precej razširjen in kaj hitro privede do primerov, podobnih zgornjemu. Toda vera v mikrokozmos in makrokozmos ne temelji zgolj na analogijah, temveč tudi na hipotezi o objektivnih procesih, pri čemer mora torej dogajanje v enem kozmosu nujno sprožiti ustrezno dogajanje v drugem. V primeru, da govorimo o odnosu makrokozmos-mikrokozmos, ta predpostavka seveda ni povsem nerazumljiva, četudi je treba poudariti, da ne vedno nujna. Stvari se še dodatno zapletejo, ko podobno predpostavko postavimo za odnos mikrokozmos-makrokozmos in ko si to predpostavko vzamemo za osnovo različnih šolskih reform.

»Kot vse kaže, gre tu samo za verigo prikritih privlačnih sil: šolski mikrokozmos je dozdevno podvržen zakonu demokratične enakosti […], zato mora po univerzalni Analogiji, ki vlada Kozmosu, družbeni makrokozmos postati egalitaren, demokratičen in skratka prijeten za življenje. Kar žal nam je, da se taka lepa prepričanja, vredna Paracelsusa, ne morejo obdržati.«

Ker se makrokozmos vztrajno upira tem prizadevanjem za popolnost, mikrokozmos postane tolažilna instanca, obvladljivi prostor, kjer se lahko kompenzira za neuspele družbene spremembe. Od prvotne trditve o analognosti kozmosov torej pridemo do trditve, da morata biti nujno ločena, kajti le tako je moč v mikrokozmosu izvajati načine organizacije, ki v makrokozmosu niso mogoči.

Četudi se je Jean-Claude Milner v času pisanja tega teksta opiral na takratne konkretne šolske reforme in progresistični diskurz, lahko najdemo kar nekaj podobnosti z današnjo uporabo termina. Toda namen te intervencije ni, da bi zanikali ločenost šole in družbe ali da bi trdili, da je vsakršen poskus reforme ene ali druge že v osnovi zgrešen. Namen je predvsem pokazati, da se diskurz, ki uporablja idejo o tem, da je šola zrcalna slika družbe, četudi to počne v dobri veri, ne zaveda svojega izvora. Kajti, kot pravi Milner, ideja ni ne pravilna ne napačna – je preprosto mitična.

»Iz dejstva, da je šola del družbe, bi lahko izpeljali ravno obraten zaključek: del ne zrcali nujno celote, kateri pripada, ni nujno strukturiran na isti način kot celota, lahko je v pravem pomenu besede delen, torej poseben in osamljiv. Z drugimi besedami, nič ne dokazuje, da je družba eden tistih homogenih sistemov, kjer prehajamo od največjega do najmanjšega ali obratno, ne da bi se srečali s heterogenostjo. Nasprotno, vse kaže na to, da se različni deli sistema ne ponavljajo, tudi takrat ne, kadar si niso neskladni ali protislovni. Vojska ne posnema šole, šola ne posnema sodnega aparata in tako dalje.«

Če se na hitro obregnemo še ob diskurz razrednega boja, ki se v mitičnem razumevanju šole kot zrcalne slike družbe odslikava tudi znotraj šolskega mikrokozmosa, velja omeniti še sledeče: bilo bi preveč enostavno trditi, da je tudi Marx, ko je govoril o kapitalističnem podjetju, menil, da je to mesto razrednega boja. Ravno to bi se mu zdelo banalno in nezanimivo, pravi Milner.

»Kapital resda analizira delovanje delitve razredov v podjetju, vendar je pri tem pomemben detajl, ki ravno ne ponavlja enostavne delitve same. Dodajmo še, da iz Kapitala ne bi smeli v očeh Marxa zaključiti nič specifičnega v sodstvu, vojski ali šoli. Marx ni mislil, da je družba od enega do drugega konca homogena.«

Iskanje prave misli, ki bo lastna šoli, tako očitno še poteka. Tudi Univerzitetne redakcije očitno še ne kaže ukiniti. A kar je nujno potrebno, je temeljito prečesati ponavljajoči se diskurz, ki obvladuje to novinarsko polje. Ne le, da je treba počasi dati na stran določene termine – in se s tem tudi posledično odtrgati od starih tem. Treba je tudi pretresti uveljavljene besedne zveze, poiskati izvor z njimi povezanih idej ter se ob njih vprašati, ali sploh vemo, kaj pomenijo. Če ne drugega, je treba opustiti mite o posnemanju in zrcaljenju. V nasprotnem primeru se bomo tudi sami še naprej, razgaljeni kot univerza, nič kaj mitično zrcalili v svojem razmišljanju.

V današnjem prispevku se bomo dotaknili dogajanja v študentski organizaciji Univerze na Primorskem. Tamkajšnji direktor Sebastijan Kokl se namreč sooča z dvema obtožnicama. Po prepričanju tožilstva in policije, ki je zasegla veliko internih dokumentov, je Kokl storil kaznivo dejanje ponarejanja listin oziroma statuta ŠOUP, tožilstvo pa ga preiskuje tudi zaradi izdajanja fiktivnih računov za svetovanje in izplačevanje denarja študentske organizacije njegovemu podjetju. A stvar se vleče že dolgo let. Kaj točno se je dogajalo in kaj se še vedno dogaja nam je pomagal razjasniti Željko Urumovič, nekdanji predsednik študentskega zbora ŠOUP:

Izjava

Gre za podjetja Gorana Sambta, ki je bil del Koklove ekipe, natančneje nadzornik ŠOUP. Preko njegovih podjetij Garmond in Duval ter preko poslovanja s hostlom Stara šola naj bi Kokl olajšal ŠOUP za 150.000 eurov.

Kakorkoli že - Kokl obvladuje tamkajšno študentsko organizacijo že od samega začetka, od njene ustanovitve. Najprej kot predsednik, kasneje, s sporno spremembo statuta, pa kot direktor. Kako pa je Kokl prišel na idejo o ustanovitvi študentske organizacije? Odgovarja Željko Urumovič:

Izjava

Ko pa se je Koklu iztekel predsedniški mandat in ko je izgubil status študenta, naj bi samovoljno in “pod mizo” spremenil statut tako, da je pooblastila predsednika prenesel na nadzorni odbor in direktorja, torej sebe. V sredo je tudi imel sodno obravnavo o tej zadevi, a po njegovih besedah ni storil nič napačnega. Šlo naj bi za nekakšno zaroto proti njemu s strani “zunanjih posameznikov, ki hočejo rušiti ŠOUP”. Urumovič pa opozori tudi na iluzornost teh zunanjih napadalcev:

Izjava

Med drugim je Kokl na sredini sodni obravnavi izpostavil in okrivil po njegovih besedah odgovornega za celotno stvar - Patrika Perošo. A Žejko Urumovič razjasni ozadje tudi te zgodbe:

Izjava

Dogajanje na ŠOUP nikakor ni osamljen primer v slovenskem študentskem prostoru. Samovolja študentskih funkcionarjev, pretakanje javnega denarja v privatne žepe in sumljive naložbe so praktično stalna praksa vseh takšnih organizacij. Opozicijski glasovi študentk in študentov, ki opozarjajo na nepravilnost pa so apriori zavrnjeni in označeni za rušenje organizacije. Zdi se, kot da študentski funkcionarji in njihovi priskledniki venomer pozabljajo, da študenti in študentke trdo garajo za denar, ki si ga njihovi samooklicani predstavniki nato prisvajajo. A ne gre za nikakršno pozabo ali nevednost. Funkcionarji in funkcionarke se še kako dobro zavedajo, da lahko razkošno živijo na podlagi denarja, ki se jim iz študentskega dela steka v njihove žepe. Predvsem pa lahko to počnejo, ker se nihče ne zgane in ne stori ničesar, da bi se zadeve spremenile. Če pa takšna skupina sprememb željnih študentov slučajno obstaja, naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi svoje privilegije ohranili.

Ilustrativen in simptomatičen primer takšnih praks je tudi Študentski zbor ŠOU v Ljubljani, ki seje, na katerih se sprejemajo pomembne in sporne odločitve, zapira za javnost. Prav tako pa si dovolijo zaračunavati za dostop do informacij javnega značaja(!). Hkrati obstajajo močne tendence, da bi Študentska organizacija postala subjekt zasebnega in ne javnega prava - v te namene so se poslanci in poslanke celo odločili spreminjati statut organizacije.

Kot smo lahko slišali, gredo koruptivnost, nedemokratičnost in netransparentnost skorajda z roko v roki z institucionalnim študentskim organiziranjem. Sebastijan Kokl je imel zgolj to nesrečo, da so ga ujeli s prsti v marmeladi - na njegovem mestu bi lahko prav tako pristali katerikoli drugi študentski funkcionarji. Mogoče pa v prihodnosti še koga doleti podobna usoda.

Bez ograničenja mandata vedno vaša Tine in Andrej

Social economy is a more classical concept that was created in the XIX century as a response against the arising capitalism.

Basically it gives priority to the people upon the capital, and stands for the democratic management within an enterprise (meaning that every worker has a voice in the decision-making process) and the sustainable development in respect with the natural resources. Within Social economy, three different entities were included: the cooperatives, the mutual associations, and the foundations, and they were-and still are-being developed in between the public and the private sector.

V četrtek, 12. maja, se je s koncem stavke belgijskih letaliških uslužbencev začela 24. mednarodna filozofska olimpijada v Gentu, v Belgiji, na temo vojne in miru. Organizirala jo je blagohotna armada mož in žena v upanju, da bi Minerva zaščitila mir in skenslala Marsa. Tako smo obujali spomin na padle v prvi in drugi svetovni vojni, obenem pa se s človeško modrostjo zbrali in složno izrazili nasprotovanje terorističnim napadom.

Letos se je olimpijade udeležilo skoraj 100 dijakov in dijakinj iz 45 držav s celega sveta. Vsa ta eksotika se je prvi dan zedinila v katedralski dvorani, podobni jedilnici iz Harry Potterja, v kateri se je odvil kulturni program. Na oder sta priskakljala pevka in harmonikaš, oblečen v kot nekakšno flamsko narodno nošo. Odpela sta par komadov za predstavitev gentsko-flamske dediščine, ki jo sveže zapečeno pravkar poslušate v ozadju. Med glasbenimi vložki se je obujalo spomin na mrtve in tiste zaslužene za to, da smo se lahko zbrali in minutno molčali. Potem ko je še gentska univerza pomežiknila vsem mladim nadobudnežem, se je procesija zaključila z evrovizijsko razglasitvijo držav in njihovih delegatov. Spet so nam najbolj ploskali Srbi in Hrvati, najmanj pa nekateri Belgijci, ki niso bili prepričani, kje Slovenija sploh je. Se je pa zato pojavil toliko bolj geografsko vešč indijski tekmovalec, ki v prostem času študira balkansko regijo, ker jo planira poleti obiskat s kolesom. Zgleda še ni slišal, da se je ta pot zaprla. Ko je odigrala še zadnja nota Lili Marleen, sem enega izmed ustanoviteljev filozofske olimpijade, nemškega gimnazijskega profesorja Gerta Gerharda, vprašal, kaj je glavni namen tega letnega dogodka.

Izjava

V tem duhu in sledeč motivacijskemu napisu na brošuri gentske univerze, ki je bojda kot naše misli – zanimiva zgolj, ko je odprta, sem začel premagovati državno-kulturne razlike. Imperativu družbene kritičnosti je še najbolj sledila grška dijakinja, ki mi je povedala, da je ogromno njenih sošolcev in sovrstnikov aktivnih članov Zlate zore. Sama analizira, da je razlog za to predvsem neuspešnost Sirize, nadaljno slabšanje stanja v državi in občutek mladih, da nacionalistična gibanja predstavljajo edino močno alternativo s prepričljivo agendo. Drugače so bili tekmovalci in tekmovalke večinoma usmerjeni v klasično ali analitično filozofijo, do olimpijade so se prebili po večstopenjski selekciji, zanimivo pa je bilo predvsem to, da v nekaterih državah filozofija kot predmet v srednješolskem učnem načrtu sploh ne obstaja. V Rusiji in nekaterih šolah v Belgiji imajo na primer enoten predmet humanističnih študij, v Litvi pa zgolj etiko, ki je ne nujno poučujejo profesorji filozofije, zato ta predmet predstavlja zelo raznolik način podajanja vsebin – od klasičnega verouka do filozofskih teorij o morali. Tovrstno reduciranje in združevanje filozofije in sociologije z ostalimi humanističnimi smermi v nekakšne družboslovne konglomerate je, po mnenju profesorjev in profesoric na olimpijadi, rezultat splošne predstave o filozofiji kot manj relevantnem predmetu v primerjavi z recimo naravoslovnimi. O tem je spregovoril tudi eden izmed belgijskih organizatorjev, srednješolski ravnatelj in profesor filozofije Pascal Vanhoecke, ko sem ga vprašal o financiranju in organizaciji letošnje olimpijade.

Izjava.

Povedal je tudi več o težavah pri organizaciji in posebnem namenu letošnje olimpijade.  

Izjava.

V pravkar slišani izjavi lahko razberemo dva različna vidika letošnje filozofske olimpijade. Po eni strani je organizacija tovrstnega letnega dogodka zelo pozitivna, saj veča popularnost filozofije in spodbuja povezovanje na tem področju. Kot svetovno tekmovanje, primerljivo z na primer olimpijadami iz biologije, matematike in fizike predstavlja način oziroma referenco za boj proti ukinjanju, reduciranju in izločanju humanističnih študij iz srednješolskih učnih programov. Po drugi strani pa, kot je razvidno iz drugega dela izjave in kulturnega spremljevalnega programa, zapada v apolitičnost in prazno humanistično držo, pri čemer ne aplicira teorije za analizo družbenih fenomenov, temveč se od njih distancira s pozivi k prepoznavanju naših skupnih človeških lastnosti proti silam, ki ogrožajo to imanentno človeškost. Filozofska olimpijada je torej znotraj svoje pedagoške namenskosti osnovana na ideologiji nadideološkosti. Predstavlja humanistično alternativo politično polariziranemu svetu z argumenti kot so »strnimo vrste, vsi smo ljudje«. Z ozirom na to tudi teorije ne obravnava kot nečesa, kar bi prispevalo k reševanju ali razumevanju političnih konfliktov in struktur, temveč kot diskurz onkraj razmer in okoliščin njegove lastne produkcije. Zgodovina se tu konča, avtorji so prepoznani kot večni, neodvisni od svojega časa, vedno relevantni. Filozofija torej v tem kontekstu ni kritika ideologije, poosebljene v družbenih strukturah, temveč ideologija pobega iz ideologije, k sklicevanju na samoumevno človeškost in razum, namesto analize tvorjenja subjektivitet.

Dvostranskost olimpijade se je kazala tudi v predavanjih, ki so potekala kot del izventekmovalnega programa na temo vojne in miru – od uporabe brezpilotnih letal v tako imenovanih sivih conah do kritike liberalizma in liberalne demokracije. Nobeno od predavanj, ki sem se jih udeležil, se ni dvignilo nad predpostavljeno samoumevnost pojmov svobode, terorizma in uporabe humanističnih ex machina zagovorov kot na primer »če človeško sožitje in liberalna demokracija nista možna, na svetu ni vredno živeti«. Vseeno pa je zlasti predstavitev kritik liberalizma poskušala shematizirati in razložiti široke implikacije, ki jih nosita pojma liberalizem in demokracija. Tako je kljub svojim končnim izpeljavam predavanje pravzaprav ponudilo orodja za analizo lastnih ideoloških postavk. In ravno v tem je pozitivni aspekt in potencial dogodka kot je filozofska olimpijada – predstavlja možnost srečanja dijakov in dijakinj z vsebinami in načini obravnave, ki pri drugih predmetih niso prisotni.

http://www.ipo2016.be/results/

https://www.facebook.com/jak.dijak

Prejšnji teden je univerzitetno javnost, še bolj pa ŠOU v Ljubljani, presentil predlog nekaterih članic univerze. Ta bi študente in študentke javno razporejal v skupine na podlagi povprečne skupne ocene v času študija. Tako bi se izoblikovalo pet referenčnih skupin, v katere bi se študente dodatno razporejalo, pripadnost določeni skupini pa bi bila navedena tudi v prilogi diplome. Prorektor ljubljanske univerze Goran Turk sicer opravičuje predlog, češ da je ta zgolj del procesov evalvacije in akreditacije, ki ga je akreditacijska agencija ASIIN zahtevala po navodilih za European Credit Transfer System, krajše ECTS.

Medtem pa na drugi strani ŠOU v Ljubljani predlogu odkrito nasprotuje, saj v njem vidi zaničevanje študentov in študentk ter vnovičen poskus elitizacije visokega šolstva. Navkljub ostremu nasprotovanju bo nov dodatek zapisan v prilogi k diplomam študentov, ki bodo diplomirali po 1. oktobru letos.          

V zvezni državi Punjab, v Indiji pa je prejšnji četrtek sindikat učiteljev sklical protest proti vladni odločitvi, da preda 5500 izobraževalnih ustanov v roke Punjab Education Foundation, v nadaljevanju PEF, in Danish Schools Authority. Vodstvo sindikata je v svojem nagovoru izpostavilo nezainteresiranost lokalne vlade za sistematično izboljšanje izobraževalnega sistema ter njeno nenaklonjenost v zvezi s pritožbami protestirajočih učiteljev. Ti so poudarili tudi pogubne učinke, ki bi jih omenjena reforma imela na stanje v izobraževanju. Poleg negativnega vpliva na mladostnike v javnih izobraževalnih ustanovah, kar je le evfemizem za njihove šolnine, bi privatizacija pomenila tudi izgubo več tisoč učiteljskih delovnih mest.

Čeprav je sklopu privatizacijskih reform lokalna vlada že predala vodstvo okoli 60-ih šol iz Rawalpindija pod okrilje PEF-a, ta vseeno zagotavlja blagodejne vplive na izobraževalni sistem. V izjavi za javnost pa vlada izpostavlja tudi dejstvo, da ne gre za predajanje infrastrukture v roke privatnega sektorja, temveč  le za premestitev administrativnega aparata.

V zvezni državi Kalifornija pa je sadove obrodila gladovna stavka, ki je bila uperjena proti krčenju sredstev, namenjenih Kolidžu za etnične študije. Stavka, ki je potekala na državni univerzi v San Franciscu, se je začela drugega maja in končala prejšnji četrtek. Študentom in profesorjem je skupaj uspelo izboriti pol milijona dolarjev sredstev za prej omenjeni kolidž. Protesti pa so imeli tudi zgodovinsko konotacijo, saj je bil Kolidž za etnične študije na Univerzi v San Franciscu izborjen upornega leta 1968 po pet mesečnem študentskem protestu.  

V podobni maniri se je dogajanje odvijalo tudi v argentinski prestolnici, kjer se je že drugič v mesecu maju zgodil shod za obrambo visokega šolstva. Univerzitetni shod, ki je bil med drugim razglašen za enega največjih v zadnjem desetletju, je vzniknil iz poglabljajočega se konflikta zoper nizke plače univerzitetnih profesorjev ter zniževanje državnih sredstev, namenjenih visokem šolstvu.

Več tisoč univerzitetnih profesorjev in študentov ter študentk se je za to zbralo na trgu Houssey, preden so se skupaj namenili pred Ministrstvo za izobraževanje v Buenos Airesu. Tam so predstavili peticijo s preko 43000 podpisi, ki zahteva boljše, predvsem pa obsežnejše financiranje visokega šolstva ter višje plače za univerzitetno osebje. V teden dni dolgem štrajku so bile v ta namen organizirane različne dejavnosti na zasedeni Univerzi v Buenos Airesu. Med drugim so priredili tudi več odprtih predavanj v javnem prostoru, s čimer so hoteli ponazoriti, hkrati pa opozoriti na možnost brezplačnega in univerzalnega izobraževanja. Poleg zahtev po 40-odstotnem zvišanju plač in večanju odstotka javnih sredstev, namenjenih visokemu šolstvu, je shod, ki uživa podporo šestih večjih visokošolkih sindikatov, pozval tudi k večji možnosti štipendij in večjim ugodnostim za študentska potovanja.

Za konec velja omeniti še študentske proteste v Sidneyu. Tudi v Avstraliji se študentje soočajo z zniževanjem državnega financiranja visokega šolstva. Po tem, ko je Turnbullova vlada začela sistematično krčiti visokošolska sredstva, so prejšnjo sredo študentje odšli na ulice. Nasprotovanje dvomilijarnemu krčenju se je sprva odvijalo v obliki mirnih demonstracij, ki pa so kmalu zadobile še nasilnejšo noto. V prerivanjih in pretepih, ki so se začeli vzdolž nakupovalnega centra Broadway, je bilo aretiranih več študentskih protestnikov, resnejših telesnih poškodb pa po poročanju lokalnih časnikov naj ne bi bilo.      

ŠTUDENTSKI OBVESTILNIK

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani tudi letos organizira sejem akademske knjige Liber.ac, ki bo potekal od 24. do 26. maja v Foersterjevem parku za Filozofsko fakulteto. Spremljevalni program bo v luči 20. obletnice Oddelka za azijske študije potekal pod naslovom Potovanje na Vzhod. Poleg knjig nas čaka še raznovrstni glasbeni in kulturni program, obvezni japonski čajni obred in še kaj.  

Od 27. do 28. maja pa bo na Filozofski fakulteti potekala konferenca z naslovom Conflicting political ontologies and implications for transformative action. V organizaciji Inštituta za delavske študije se bo v dveh dneh zvrstilo mnogo mednarodnih gostov.

Praktično istočasno, le v bolj popoldansko večernih urah pa bo v KUD-u France Prešeren potekala Iskrina Rezistenca. Po lanskoletni otvoritvi tega mini festivala se letos zadeva podaljšuje na 2 dni. Vse skupaj se začne v petek ob 17h, ko bo govora o študentskem in dijaškem organiziranju, sledi kulturni večer, v soboto pa se program nadaljuje ob 14h. Festival se bo zaključil v soboto zvečer s koncertom. Godili bodo Haiku garden, Olfamož, Jani Kovačič, Black barracuda, Futurski in še kdo! Vabljeni!

V referenčno skupino skoraj rednih sodelavcev je bil razporejen vajenec Jaka.

Kje se vidite če tri letak, kje čez petdeset let? PUKP je odkril prihodnost in jo, s pomočjo študentke Jasne Futura, ki sta jo dr. Šmarčan in dr. Svoboda poslala na študij v Silikonsko dolino (Inštitut za zgodovino prihodnosti), sedaj razkriva tudi vam. Izpraznimo glave, stegnimo vratove, stopimo korak naprej, saj o prihodnosti vemo vse. Prihodnost je priložnost! Čas je, da začnemo živeti iz jutri v danes!

Prejšnji teden je v Kinodvoru potekala zaključna podelitev nagrad največjega slovenskega dijaškega filmskega festivala Videomanija. Letos je bilo prijavljenih skoraj osemdeset filmov, nagrajene pa si lahko ogledate na spletni strani festivala. Ob tej priložnosti sem govoril z Miho Pečetom, enim izmed organizatorjev, o nastanku in namenu te letne prireditve.

Izjava.

Poleg Videomanije sedaj obstajajo tudi drugi mladinski filmski festivali in natečaji, kot na primer Slovenščina ima dolg jezik, ki ga organizira Slavistično društvo Slovenije, in Zoom festival v Pionirskem domu. Po čem se Videomanija vseeno razlikuje od ostalih dogodkov, povezanih z mladinsko kinematografijo?

Izjava.

Kako pa je z navezavo na širše kritično okolje - ali je festival povezan z recimo AGRFT-jem in drugimi akterji na slovenski filmski sceni?

Izjava.

Čeprav Videomanija in Kinodvor nimata skupnih projektov ali financiranja, slednji predstavlja prostorsko podporo za zaključno projekcijo in je tudi sicer pogosto omenjen v povezavi z mladinsko kinematografijo. V istih prostorih namreč poteka tudi podelitev že omenjenega natečaja Slovenščina ima dolg jezik, poleg tega pa je z letošnjim letom Kinodvor zagnal projekt Kinotrip, katerega slogan »mladi za mlade« je že odmeval v Rožni dolini. Živa Jurančič, vodja oziroma mentorica projekta Kinotrip, je razložila čemu tako zanimanje Kinodvora za sodelovanje z mladimi.

Izjava.

Vedno sem mislil, da sta Kinodvor in mestni kino povezana, ker je to meščanski dvorec kinematografije. Pravzaprav pa se pomen te zveze skriva v privabljanju vseh generacij, ki tvorijo mestno družbo. Pri tem bodo v okviru Kinotripa sodelovali tudi mladi, saj bodo v dvorcu soustvarjali program. Več o njihovi bližnji in daljni prihodnosti Živa.

Izjava.

Običajno se o dogodku poroča, ko je ta že mimo, pri čemer se ustvari cel kup frustriranih zamudnikov, ki spregledajo napovednike. Tako kot je nemogoče poročati o tem, kar se še ni zgodilo, se zdi neverjetno tudi, da bi kdo iskal nekaj, za kar sploh ne ve, da se bo zgodilo. Tokrat nam morda uspe oboje. Kot ste lahko slišali v izjavi, bo v četrtek potekala projekcija otvoritvenega filma lanskega festivala v Cannesu. Z dvignjeno glavo pripoveduje zgodbo o najstniški hoji po robu in sodiščih za mladoletne. Režiserka zagovarja stališče, da družba nima pravice obupati nad nobenim izmed svojih mladostnikov – zlasti ne nad najbolj nasilnimi in brezupnimi. Stališče, ki ga skušajo izpodriniti zadnje čase vse bolj glasni nasprotniki tako imenovane »permisivne vzgoje« kot vira vsega zla. Pri čemer velikokrat ni jasno, ali skušajo le opozoriti na to, da avtoriteta ni nujno vedno slaba, ali pa pozivajo k avtoritarnosti.  Tako tudi v bolj dobrodušnem Guardianu kritik zapiše, da »film vztraja pri nemoderni misli, ki predstavnike avtoritete prezentira kot možne pozitivne like.« Vendar pri tem zgreši ključno poanto, da predstavniki avtoritete, ki bi jih v kontekstu filma lahko prevedli tudi v predstavnike oblasti, niso pozitivni zato, ker izvajajo avtoriteto oziroma oblast, temveč ker so celo v svoji avtoritarni vlogi sposobni naklonjenosti do brezupnih primerov, namesto da bi jih preprosto poslali na prestajanje kazni. Film Z dvignjeno glavo torej zagovarja materinske sodnice in ne sodniških mater, zato si je prislužil oznako »film upanja«. Če si upate, ga lahko pogledate v četrtek.

V Kinodvoru se torej v istem prostoru srečata dva različna pristopa k mladinski kinematografiji – ogled ustvarjenega in ustvarjanje ogledov. Na eni strani imamo dogodek, ki omogoča srednješolskim avtorjem, da javno projecirajo svoje stvaritve, na drugi pa možnost za inštitucijo, da preko javne projekcije mladosti dvori mestni množici.

Nagrajeni filmi na Videomaniji:
http://www.videomanija.org/nagrajeni-filmi-2016/

https://www.facebook.com/jak.dijak

Z mesecem Bobucvet ali Rožnik se je za študiozne začelo izpitno obdobje in z njim iskanje idealnega kotička, kjer se nanj lahko kar najbolje pripravljajo. Za vse tiste, ki se težko učijo doma, jim primanjkuje motivacije ali nimajo ustreznih pogojev, jim možnost pridobivanja znanja in strehe nad njim nudijo čitalnice. Tak prostor se je v nedeljo v okviru Rogoviljenja proti Molovski bagri pojavil tudi v Živko Skvotcu. Kot dijak v stalnem iskanju odgovorov na maturitetna vprašanja, sem tudi sam obiskal Rog, kjer sta mi Martin Baraga in Gregor Kuhar iz kolektiva Živka Skvotca povedala več o razlogih za odprtje čitalnice.

Izjava.

Kako pa se avtonomna čitalnica razlikuje od tistih, v katere se dijaki in študentje navadno zatečejo, na primer Knjižnica Otona Župančiča ali KOŽ?

Izjava.

Študentom je sicer pred par leti tudi ŠOU dal na razpolago nekaj svojih prostorov, ki so odprti tudi čez vikend. Toda za razliko od rogovske čitalnice nimajo kaj dosti lastnega gradiva, zato so študenti napoteni ponj v kakšno izmed bližnjih knjižnic. Pri tem je seveda bistvena razlika v tem, da ima ŠOU v lasti več nepremičnin v mestu in 4 milijone evrov letnega proračuna. Študentska organizacija s svojimi čitalnicami predstavlja model za kulturno politiko MOL, saj skupaj z učnimi prostori, ki so vzpostavljeni s pomočjo študentskega denarja, prodaja še hrano in storitve. Preverjeno formo »kreativnega prostora« s pripadajočimi »tržnimi« storitvami nekaj let po uspešni ter dobičkonosni implementaciji ŠOU, sedaj poskušajo v nekoliko večjem obsegu udejanjiti na MOL. Medtem ko v samoorganiziranem Rogu, ki proračuna sploh nima, študiozni izbira med 500 knjigami, poleg tega pa se nahaja v okolju, ki ponuja možnost dopolnitve prebranega s slišanim. V nedeljo smo prostor družno preizkušali dijaki in študentje. Dve dijakinji, Laura in Lucija, sta povedali zakaj sta se odločili svoje učne ure preživeti v Živko Skvotcu.

Izjava.

Čitalnica v Živku ni nekaj dokončanega, ampak je v procesu postajanja. Zato recimo zaenkrat še ne nudi wi-fija, imajo pa udeleženi, kot je to značilno za Rog, možnost soustvarjanja prostora, ki ga uporabljajo. Nameraval sem povabiti sošolce in sošolke, naj se pridejo učit za ustni del mature v Rog. Toda ponoči so se stvari zaostrile. V Rog so vdrli varnostniki MOLa.

Ko sem bil še v osnovni šoli je Jankovič paradno odpiral mladinske centre kao za otroke s ceste. Zdaj brutalno ruši center, ki je nastal na podlagi samoiniciativnega združevanja in občanov ni stal niti centa. Čigav je torej Rog? Jankovič bi gotovo s ponosom rekel, da so na primer Ljubljančani »vzeli nabrežje Ljubljanice za svoje« ali, da so »vzeli Pot ob žici za svojo«. Očitno pa se zaželenost, ki jo izraža reklo 'jemanje prostora za svojega', konča pri Rogu. Največji problem naj bi bil ravno, zakaj so Rogovci zapuščeno Tovarno Rog vzeli za svojo. Ali je to torej kraja privatne lastnine, ali pa prav župan krade prostor v sicer občinski lasti, ki jo je prej pustil propadati?

Mestne čitalnice in knjižnice se financirajo iz javnih sredstev, ker predstavljajo neko skupno dobro. Tega pa več kot očitno primanjkuje, na kar so se odzvali samoorganizirani rogovski kolektivi in zastonj omogočili študijski prostor. To pa seveda ni edini primer, ko Rog ni bil zgolj 'junkiejevska ruševina', ampak je imel ključno vlogo pri zagotavljanju in izboljševanju mestnega življenja – prispeva možnost interakcije v prostoru kulturne produkcije, od začetka je spremljal begunsko krizo in v povezavi s tem vzpostavil široko mrežo dejavnosti, od učenja jezikov, do druženja, poleg tega pa predstavlja politično alternativo, ki ni in ne more biti izražena v strankarskem sistemu.

Če vas še vedno muči vprašanje čigav je Rog, se vprašajte, čigava je vaša knjižnica? Od občine, od knjižničarjev, od obiskovalcev? Je to zgolj neka stavba, ki morda niti ni vpisana v zemljiško knjigo? Lastnina, katere svetost je neizpodbitna, je zgolj prazno zemljišče. Tisto, kar definira arhitekturo oziroma konstrukcijo kot prostor, je rezultat naključnih dogodkov delovanja, ki jih je nemogoče opredeliti kot lastnino. Čeprav je Rog kot zemljišče v lasti občine, je kot prostor produkt kolektivov, ki so ga zasedli. Njihovo rušenje torej ni zgolj kraja duhovne lastnine, temveč uničenje tistega, kar vztraja kot upor zoper lastninjenje. 

Rogovci so včeraj svoj prostor ubranili. O poteku dogodkov mi je povedal eden izmed soudeležencev nočne konfrontacije z varnostniki in njihovim bagrom.

Izjava.

Kakšno vlogo pa je igrala policija?

Izjava.

Tako kot čitalniško gibanje v 19. stoletju, čitalnica in ostale aktivnosti Rogoviljenja v Rogu predstavljajo ne samo način pridobivanja vednosti, temveč njeno produkcijo. Zato vabim vse dijake in dijakinje, da pridete v rogovsko čitalnico in se pridružite boju proti rušenju. Da se torej ne zgolj učite, temveč preverite, kaj ste bili naučeni. Ves program, povezan z obdobjem do 14. junija, je dostopen na facebook dogodku Rogoviljenje, poročanja in komentarji so zbrani na spletni strani Radia Študent pod rubriko Tovarna Rog, prav tako pa so na youtube kanalu Komunal dostopni posnetki, povezani z aktualnim dogajanjem v Rogu.  

https://www.facebook.com/ohranimorog/?fref=ts

https://www.facebook.com/events/256012308094733/

https://www.youtube.com/user/15oMedia

https://www.facebook.com/jak.dijak/?fref=ts

Rektor mariborske univerze Igor Tičar je februarja letos dopolnil 67 let in bo tako po približno letu vodenja univerze oktobra izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Do nedavnega je vse kazalo, da ni zakonske podlage, po kateri bi lahko dokončal svoj štiriletni mandat, saj obstoječi zakon omejuje sklenitev dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja na obdobje enega leta od izpolnitve pogojev. Tako bi se Tičar moral upokojiti najkasneje do oktobra 2017, o tem pa bi odločal upravni odbor Univerze v Mariboru kot njegov delodajalec.

Rektorju pa to ni po godu in se proti temu bori z vsemi razpoložljivimi pravnimi sredstvi. Želi si, da bi o njegovi (ne)upokojitvi odločal senat univerze v Mariboru in ne upravni odbor. S Tičarjem pa se strinja tudi služba vlade za zakonodajo, od katere je tudi prejel dopis, ki odločitev o njegovem delovnem razmerju predaja v pristojnost senata. Tako bodo o enoletnem podaljšanju delovnega razmerja oziroma o starostni upokojitvi odločali na senatu 5. julija. Glede na podporo, ki jo Tičar uživa v senatu, se zdi, da bo postopek podaljšanja zgolj formalnost. Tako vseeno obstaja možnost, da bo Tičar oddelal svoj štiriletni mandat, če mu bodo seveda v senatu za nadaljnja tri leta podaljšali delovno razmerje.

Ljubljanski policisti pa se zadnje dni ukvarjajo z okoli tisoč primeri domnevno ponarejenih potrdil o vpisu na različnih ljubljanskih fakultetah, ki so jih nevpisani študentje lahko kupili za 200 evrov. Lastniki teh potrdil tehnično gledano na fakulteto niso bili nikoli vpisani, so pa s potrdili lahko pridobili napotnice za študentsko delo in uveljavljali brezplačno obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje.

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so se aktivno lotili preprečevanja sporne prakse, ki naj bi jo s prihodnjim letom odpravili. Študentskim servisom bodo omogočili dostop do podatkov o statusih študentov in dijakov iz uradnih evidenc. Razočaranje nad početjem mladih pa so izrazili v Študentski organizaciji Slovenije in pravijo, da s kupovanjem ponarejenih potrdil posamezniki mečejo slabo luč na vse študente in dijake in škodijo ugledu celotne skupnosti.

Tako ministrstvo za izobraževanje kot študentska organizacija pa želita zdraviti le simptome, namesto da bi se problemov lotila pri njihovem izvoru. Mlade v kupovanje statusa silijo delodajalci in država, saj so brez študentske napotnice na trgu dela povsem nekonkurenčni. Bolj kot na preganjanje mladih bi se morali osredotočiti na obsojanje delodajalcev, ki to od njih pričakujejo, in na državo, ki take anomalije dopušča.

Na okrogli mizi o slovenskem izobraževalnem sistemu so se udeleženci strinjali, da mora biti javno izobraževanje dostopno vsakemu posamezniku, rekoč, da je to temeljna človekova neodtujljiva pravica in da jo je država dolžna zagotavljati. Na okrogli mizi je poleg predsednika študentske organizacije Slovenije in člana glavnega odbora Sviza Petra Koritnika nastopil tudi nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo. Poudaril je pomembnost razumevanja kakovosti javnega šolstva kot ključnega za razvoj države in vsakega posameznika ter opozoril na problematiko 100-odstotnega financiranja zasebnih šol:

/izjava v posnetku

Prav tako so na okrogli mizi oblikovali peticijo za ohranitev javnega šolstva:

/izjava v posnetku

Da bo slika jasnejša, spomnimo, da je bil prav v času ministrovanja Jerneja Pikala spisan predlog zakona o visokem šolstvu, ki je anomalijo izrednega študija odpravil tako, da je uvedel redni plačljivi študij. V predlogu je bilo število plačljivih vpisnih mest omejenih na 40 odstotkov, kar je veliko več od sedanjega deleža izrednih študentov, to pa bi fakultetam omogočalo manipulacijo z vpisnimi pogoji, da bi zapolnili čimveč plačljivih mest, čemur bi lahko rekli navzkrižje interesov.

Z javnim šolstvom pa imajo težave tudi v Nigeriji. V glavnem mestu zvezne države Oyo Ibadanu je bil vladni sestanek o vračilu 31 šol njihovim lastnikov kulturno prekinjen s strani delavcev in sindikatov. Svoje nestrinjanje z načrtom vlade so izrazili s petjem protivladnih pesmi in nekaj transparenti v stilu: 'Pazite se, kupci šol' in 'Privatizacija v 21. stoletju je barbarstvo’. Vladni delegati so po hitrem postopku zapustiti sestanek in bili ob odhodu pospremljeni z glasnimi žvižgi.

Nigerija je leta 2003 sprejela zakon, ki uvaja obvezno šolstvo, za katerega mora poskrbeti vlada, in nalaga kazni staršem, ki svojih otrok ne vpišejo v šolo, ne prepoveduje pa zasebnih šol. Vlada trdi, da kljub šolski razprodaji ne bo zanemarila svojih obveznosti, ki jih narekuje zakon in bo še naprej zagotavljala kakovostno izobrazbo. Obtožbe, da bo šole vrnila lastnikom na podlagi veroizpovedi, je zanikala in obrazložila svojo izbiro z navedbo kriterijev, ki jih je pri odločanju o vrnitvi upoštevala.

Mehiški učitelji pa že skoraj štiri leta organizirajo upore proti vladni reformi osnovnega in srednješolskega sistema, ki je napisana izključno na pravilih delovanja in pobudah organizacije Organization for the Cooperation and economic Development. Te iste prakse so že bile aplicirane v fundaciji Mexicans First, ki vključuje korporacije, kot so Coca-Cola, Corona, mehiška nacionalna televizija in še nekaj podjetij Carlosa Slima, drugega najbogatejšega zemljana.

Tako so sredi maja učitelji zopet začeli s protesti. Več sto članov sindikata Coordinadora Nacional de Trabajadores de la Educación se je odpravilo do sekretariata vlade, kjer so zahtevali začetek pogajanj. V primeru, da vlada ne bi odprla dialoga do petka, so napovedali pohod na mednarodno letališče v Mexico City. Ker vladi ni bilo do pogovora, so raje okrepili policijske enote, na ulice postavili več kot 4.000 policistov in preprečili pohod.

Protesti v prestolnici pa niso osamljen primer - odvijajo se tudi v štirih drugih zveznih državah. Učitelji po vsej Mehiki nasprotujejo reformi iz leta 2013. Kot so se sami izrazili, je reforma napisana za bogate in za vzgajanje človeškega kapitala, ne pa socialno odgovornih in kreativnih ljudi. V sindikatu ne nameravajo prenehati z organiziranjem protestov, dokler ne bodo skupaj z vlado našli ustrezne rešitve.

V glavnem mestu Burundija Bujumbura so prejšnji teden aretirali 19 srednješolcev, ki so v učbenikih popačili slike predsednika Pierra Nkurunziza. Več sto dijakov je nemudoma odšlo na ulice v podporo aretiranim vrstnikom z zahtevami po izpustitvi. Da bi razgnala protestnike, je tajna policija začela s streljanjem in tako huje ranila dva učenca in mimoidočega. To pa ni prvi incident zaradi vandaliziranja slike predsednika Burundija. Pred dvema tednoma so domov poslali 300 osnovnošolcev, ko so v njihovih učbenikih našli slike predsednika z izrezanimi očmi in pripisanimi kletvicami. K pouku se bodo lahko vrnili šele, ko bodo izdali storilce.

ŠTUDENTSKI OBVESTILNIK

Ministrstvo Ayush indijske vlade skupaj z Indijskim svetom za kulturne odnose ponuja 20 mednarodnih štipendij za naslednje študijske programe: ajurveda, unani, sidha in homeopatija. Zainteresirani lahko danes še zadnji dan oddajo vlogo za štipendijo in ostale potrebne dokumente na sedež veleposlaništva Indije v Ljubljani. Več o posameznih programih in pogojih štipendiranja lahko najdeš na spletni strani veleposlaništva.

Če pa te bolj kot ajurveda in homeopatija zanimajo praktične izkušnje, bo na Ekonomski fakulteti potekala Mercatorjeva poletna šola. Namenjena je podiplomskim študentom Univerze v Ljubljani s statusom študenta in željo po novem in uporabnem znanju, spletanju poznanstev in priložnostih za zaposlitev. Na delavnici, ki bo potekala med 28. junijem in 5. julijem, se bo z inovativnim razmišljanjem izboljševalo in prenavljalo poslovanje Mercator d. d.

Danes ob 17. uri pa lahko obiščeš brezplačno delavnico Ugovor zoper informativni izračun dohodnine! Na delavnici boš izvedel, kako znižati svojo davčno obveznost in plačati manj dohodnine. Delavnica bo potekala v prostorih Zavoda Študentska svetovalnica na Kersnikovi 4.

O bedi študentskega življenja (z ekonomskega, političnega, psihološkega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izboljšanje)

Izjava

Nič ne tvegamo, če zapišemo, da je […] najbolj univerzalno prezirano bitje prav študent. Toda razlogi za njegovo zaničevanje so pogosto napačni in le odsevajo dominantno ideologijo. Razlogi, zaradi katerih ga revolucionarna misel upravičeno zaničuje, pa ostajajo potlačeni in neizrečeni. Kakor koli že, goreči pristaši lažne opozicije se zavedajo teh napak – napak, ki so tudi njihove. Svoje dejansko zaničevanje sprevračajo v pokroviteljsko občudovanje. Tako se nemočna levičarska inteligenca vzneseno navdušuje nad t. i. “študentskim uporom”, dejansko propadajoče birokratske organizacije pa ljubosumno tekmujejo za “moralno in materialno” podporo študentov. Pokazali bomo, čemu tako zanimanje za študente in njegovo ukoreninjenost v dominantni realnosti čezmerno razvitega kapitalizma. 

Do sedaj so vse analize in raziskave študentskega življenja, zaobšle bistvena vprašanja. Ne presegajo okvirov akademskih specializacij (psihologije, sociologije, ekonomije), in prav zato so že v osnovi zmotne. Že dolgo tega je Fourier razkril “metodološko kratkovidnost” obravnave bistvenih vprašanj brez njihove umestitve v moderno družbo kot celoto. Človek zaradi vseh detajlov ne vidi celote, kajti fetišizem dejstev zakriva bistvene kategorije. Moderna kapitalistična spektakularnost reifikacije vsakomur dodeli specifično vlogo v sistemu vsesplošne pasivnosti. Pri tem študent ni izjema. Njegova vloga je le provizorična, generalka za njegovo končno vlogo konzervativnega elementa v sistemu potrošniškega blaga. Biti študent je torej oblika iniciacije. Ta iniciacija magično rekapitulira vse značilnosti mitične iniciacije in ostaja popolnoma odrezana od zgodovinske, individualne in družbene realnosti. 

Izjava

Študent živi dvojno življenje: razpet je med življenjem, v kakršnem živi v sedanjosti kot študent, in med izločenostjo, v katero bo nekega dne potisnjen, ko ne bo več študent. Medtem mu njegova shizofrena zavest omogoča, da se umakne v svojo “iniciacijsko skupino”, pozabi na svojo prihodnost in se usidra v mistični prehod sedanjosti, ki je zaščitena pred zgodovino. Ni presenetljivo, da se izogiba soočenju s svojo situacijo, še posebno z njenimi ekonomskimi vidiki: v naši “družbi obilja” je študent še vedno berač. Študentska revščina je anahronizem družbe spektakla, pa vendar – še vedno ni dosegel nove revščine novega proletariata. V času, ko se vedno več mladih osvobaja moralnih predsodkov in družinske avtoritete ter so hkrati podvrženi brezobzirnemu, neprikritemu izkoriščanju v najzgodnejših letih, se študent trdno oprime svojega neodgovornega in docilnega “podaljšanega otroštva”. Zapoznele adolescentske krize lahko pripeljejo do občasnih sporov z družino, vendar pa študent še vedno brez pritožb sprejema položaj otroka od različnih institucij, ki urejajo njegovo vsakdanje življenje. (Če mu že nehajo srati na glavo, je to samo zato, da ga lahko jebejo v glavo.)

Študentska beda je le najbolj surov izraz kolonializacije vseh področij družbene prakse. S tem, ko družba projicira svojo slabo vest na študente, zakriva bedo in podložništvo vseh, ne samo študentov. Vendar naš prezir do študenta izhaja iz čisto drugih razlogov. Študent je vreden prezira ne le zaradi svoje  dejanske bede, ampak tudi zaradi svojega zadovoljstva ob vsaki vrsti bede, zaradi svoje nezdrave nagnjenosti k valjanju v lastni odtujitvi v upanju, da bo sredi vsesplošne nezainteresiranosti prebudil zanimanje za svoja specifična pomanjkanja. 

Izjava

Zahteve modernega kapitalizma določajo, da bo večina študentov postala le nižji kader (t. j. s funkcijo, ekvivalentno tisti, ki jo je imel kvalificirani delavec v 19. stol.). Soočen z evidentno bedo skorajšnje “kompenzacije” svoje sramotne sedanje bede, se študent raje obrne k sedanjosti in jo okrasi z iluzoričnim glamurjem. Kompenzacija ni ravno razlog za veselje; jutri bo enako mračen in povprečen kot včeraj. Zato se zateka v nerealno življenje trenutka.

Študent je stoični suženj: bolj ko ga oblasti vklepajo, bolj misli, da je svoboden. Kakor njegova nova družina – univerza, se ima za najbolj neodvisno družbeno bitje, medtem ko je dejansko podložen dvema najmočnejšima sistemoma družbene avtoritete – družini in državi. Študent je njihov olikan in hvaležen otrok. Sledeč logiki poslušnega, si deli njihove vrednote in razne mistifikacije. Iluzije, ki so jih včasih morali naprtiti tako imenovanim delavcem z “belimi ovratniki”, sedaj množice prihodnjih nižjih delavskih kadrov z veseljem integrirajo in sprejemajo.

Izjava

Kot ideološko bitje študent vedno zamuja. Vse njegove vrednote in entuziazme, ves ponos njegovega malega in zaprtega sveta je zgodovina že davno obsodila za posmeha vredne in minljive iluzije.

Nekoč je univerza imela določen prestiž; študent vztraja v veri, da ima srečo, ker je nanjo vpisan. Toda spet je zamudil. Njegovo mehanično, specializirano izobraževanje je prav tako degradirano (glede na prejšnjo stopnjo splošne buržoazne kulture) kakor njegova intelektualna raven, saj moderni ekonomski sistem zahteva množično produkcijo neizobraženih študentov, ki so postali nezmožni razmišljanja. Univerza je postala institucionalna organizacija nevednosti; sama “visoka kultura” pa je postala degradirana na proizvodnjo profesorjev po tekočem traku, med katerimi so vsi kreteni in katerih večino bi že srednješolsko poslušalstvo izžvižgalo. Toda študent se vsega tega ne zaveda, še naprej s spoštovanjem posluša svoje gospodarje, zavedno potlači ves kritični duh, ki ga še premore, in se raje potopi v mistično iluzijo “biti študent” (biti nekdo, ki je resno predan učenju resnih stvari), v upanju, da mu bodo na koncu profesorji zaupali končno resnico sveta. Do takrat pa – menopavza duha. Prihodnja revolucionarna družba bo seveda ves trušč predavalnic obsodila kot čisti hrup oziroma verbalno onesnaževanje. Že zdaj “biti študent” ni nič drugega kot neokusna šala.

Izjava

Študent se ne zaveda niti tega, da zgodovina spreminja celo njegov “zaprti” mali svet. Slavna “kriza univerze”, ki je samo delček splošnejše krize modernega kapitalizma, ostaja objekt gluhonemega dialoga različnih  specialistov. To enostavno izraža težave tega specifičnega področja produkcije v njenem zakasnelem prilagajanju vsesplošni preobrazbi produkcijskih aparatov. Ostanki stare liberalne buržuazne univerzitetne ideologije postajajo vedno bolj banalni in njihova družbena baza izginja. V obdobju tako imenovanega kapitalizma svobodnega trga, ko je liberalna država pustila univerzi določeno marginalno svobodo, si je le-ta lahko pripisovala določeno neodvisno moč. Ampak tudi takrat je bila tesno zavezana potrebam družbe, iz katere je izhajala – zlasti potrebi po dajanju primerne splošne izobrazbe privilegirani manjšini, dokler le-ta ne zavzame svoje pozicije znotraj vladajočega razreda. Od tod tudi absurdnost tistih nostalgičnih profesorjev, ki so zagrenjeni zaradi izgube svoje prejšnje funkcije psa čuvaja, ki je služil bodočim gospodarjem, in pridobitve znatno manj ugledne funkcije ovčarskega psa, ki mora voditi črede “belih ovratnikov” v posamezne tovarne in pisarne v skladu s potrebami planirane ekonomije. Ti profesorji vzdržujejo svojo arhaičnost kot alternativo tehnokratizacije univerze in še naprej ravnodušno zalagajo bodoče specialiste z drobci splošne kulture, ki bodo zanje brez pomena. 

Izjava

Bolj resni, in zato tudi nevarnejši, so levičarski modernisti in [nekateri drugi] predstavniki. Ta struja zahteva “reformo univerzitetne strukture”, “reintegracijo univerze v družbeno in ekonomsko življenje”, se pravi njeno prilagoditev potrebam modernega kapitalizma. Različne fakultete in šole, ki so včasih vladajoči razred oskrbovale s splošno kulturo, izobrazbo in omiko, četudi so obdržale nekaj svojega anahronističnega prestiža, se spreminjajo v prisilne tovarne za pospešeno vzgojo nižjih in srednjih kadrov. Daleč od tega, da bi oporekali temu zgodovinskemu procesu, ki podreja enega zadnjih relativno avtonomnih sektorjev družbenega življenja zahtevam sistema potrošnega blaga. 

Izjava

Seveda pa vsi ti boji potekajo daleč stran od študenta samega, in sicer nekje v nebeških kraljestvih njegovih gospodarjev. Celota njegovega življenja je zunaj njegove kontrole in mu je nedosegljiva.

Izjava

Zaradi svoje akutne ekonomske revščine je študent obsojen na malenkostno in ničvredno obliko preživetja. A še vedno samozadovoljen paradira s svojim vsakdanjim pomanjkanjem, kot da bi to bil originalen “lifestyle”. Iz svoje bede naredi vrlino in se pretvarja, da je boem. V vsakem primeru je boemstvo daleč od kake izvirne rešitve; predstava, da nekdo lahko živi pravo bohemsko življenje brez popolne in dokončne prekinitve z univerzitetnim okoljem, pa je popolnoma nesmiselna oziroma smešna. Toda študent boem (in vsak študent se rad pretvarja, da je po srcu boem) se oprijema svoje ponarejene in degradirane verzije tega, kar je – v najboljšem primeru je samo povprečni individualni primerek človeštva. Celo starejše provincialne gospe vedo o življenju več kot on. 

Kljub bolj ali manj ohlapnemu urniku v mejah individualne svobode, ki jo dovoli totalitarni spektakel, se študent izogiba avanturi in eksperimentiranju ter se rajši drži prisiljenega časovno-prostorskega planiranja, ki ga za njegov blagor urejajo varuhi sistema. Čeprav ni prisiljen ločiti dela od prostega časa, to prostovoljno počne in hkrati hinavsko razglaša svoj prezir nad “zadrtimi študenti”. Sprejema vsako obliko separacije in potem obiskuje svoje religiozne, športne, politične ali sindikalne klube, da lahko objokuje odsotnost komunikacije. 

Izjava

Vendar resnična beda študentskega življenja najde svojo takojšnjo fantastično kompenzacijo v opojnosti kulturnih dobrin. V kulturnem spektaklu zavzame študent svoj naravni prostor kot spoštovanja poln učenec. Čeprav je blizu produkcijske točke, mu je dostop do “Resničnega Svetišča Kulture” onemogočen, in tako odkrije moderno kulturo kot občudujoč gledalec. V dobi mrtve umetnosti ostaja najbolj lojalen pokrovitelj gledaliških in filmskih klubov in najbolj pohlepen potrošnik zapakiranih fragmentov njenih konserviranih trupel, razstavljenih v supermarketih za premožne gospodinje. V brezpogojnem nekritičnem konsumiranju je študent v svojem elementu. Če kulturnih centrov ne bi bilo, bi jih izumil študent. 

Izjava

Bolj kot kjer koli drugje je študent zadovoljen, da je spolitiziran. Toda njegovo politično delovanje posreduje prav spektakel. Tako torej grabi vse uboge capaste ostanke Levice, […]. Vodje se dobro zavedajo poraza delavskega gibanja, in prav tako delavci sami, čeprav so pri tem bolj zbegani. Toda študent o vsem tem nima pojma in se še naprej veselo udeležuje smešnih demonstracij, ki niso nikoli pritegnile nikogar drugega kot prav študente. 

Izjava

To je politična lažna zavest v svojem čistem nedotaknjenem stanju, dejstvo, ki spreminja univerze v bogato lovišče manipulatorjev umirajočih birokratskih organizacij. Ti birokrati totalitarno programirajo študentske politične opcije. Občasno se pojavljajo deviantne tendence in šibki impulzi “neodvisnosti”, ampak po obdobju simboličnega odpora se disidenti reinkorporirajo v red, ki v svojih temeljih ni bil nikoli vprašljiv.

Izjava

Lahko dodamo, da obstajajo tudi študentje z znosno intelektualno ravnijo. Ti se kasneje z lahkoto izognejo mizernim pravilom, določenim za kontrolo povprečnejših študentov. To so zmožni storiti zato, ker so dojeli sistem, ker ga prezirajo in vedo, da so njegovi sovražniki. V izobraževalnem sistemu so, da dobijo najboljše, kar jim ta lahko ponudi: štipendije. Izkoriščajoč kontradikcijo, ki vsaj sedaj obvezuje k vzdrževanju majhnega relativno neodvisnega akademskega “raziskovalnega” sektorja, bodo mirno prenašali virus odpora vse do njegove najvišje stopnje: njihovo odprto zaničevanje sistema je nasprotje lucidnosti, ki jim omogoča, da prekosijo njegove služabnike. Že sedaj so teoretiki prihajajočega revolucionarnega gibanja in ponosni, da se jih kot takih tudi bojijo. Ne prikrivajo dejstva, da tisto, kar tako zlahka izvlečejo iz “akademskega sistema”, služi za njegovo uničenje. Študent se ne more upreti ničemur, ne da bi se uprl svojemu študiju, čeprav študent manj občuti to nujnost upora kot delavec, ki se spontano upre svojemu položaju. Toda študent je proizvod moderne družbe ravno tako kot Coca Cola ali Godard. Svojo ekstremno odtujitev lahko premaga le s spopadom s celotno družbo. Ta kritika na noben način ne more biti opravljena izključno v samem študentskem polju: študent, če se že definira kot študent, se s tem identificira s psevdovrednostjo, ki mu onemogoča, da bi se ovedel svoje dejanske razlastitve, in zato ostaja žrtev lažne zavesti. Toda vsepovsod, kjer je moderna družba predmet kritike, se mladina udeležuje tega boja; ta upor je najbolj direktna in temeljita kritika študentskega obnašanja.

Poslušali ste odlomek iz pamfleta »O bedi študentskega življenja (z ekonomskega, političnega, psihološkega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izboljšanje)«, ki je nastal novembra 1966 kot plod sodelovanja situacionistov in AFGES (Zveza študentov v Strassbourgu). Slovenski prevod je izšel v Časopisu za kritiko znanosti l.1997. Posnetki, ki ste jih slišali, so nastali ob različnih priložnostih v zadnjih 3 letih. Prispevek naj ne bo ponazoritev tega, da se zgodovina ponavlja najprej kot tragedija in potem kot farsa, temveč dokaz, da se od ranih '68 pač preprosto ni kaj dosti spremenilo.

Zrezala in sestavila sem Klara Otorepec, interpretirala sta Polona in Biga, za tehnikalije je skrbel Blaž

Med otroki, ki so k nam prišli v tako imenovanem begunskem valu, je v Sloveniji trenutno v osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje vključenih 35 otrok prosilcev za azil ter 1 otrok begunec. Kljub veliki količini prahu, ki ga je pred slabimi štirimi meseci dvignilo vprašanje nastanitve nekaj otrok brez spremstva staršev v dijaške domove v Kranju, je nujno poudariti, da Sloveniji priseljevanje še zdaleč ni tuje. Bistvena razlika je le ta, da so do sedaj k nam prihajale povečini osebe iz držav bivše Jugoslavije z maternim jezikom, ki se tako kot slovenščina uvršča v slovansko jezikovno skupino. Razlogi za preselitev so bili v preteklih letih večinoma ekonomskega izvora, a v času razpada skupne države so ljudje tako kot sedaj bežali pred vojno. V zadnjem begunskem valu smo bili priča podobni situaciji, le da k nam niso prišli pred strahotami vojne bežeči Hrvati in Bosanci, temveč Sirci, Afganistanci, Iranci in drugi. Nedvomno imamo torej tudi nemalo izkušenj z vključevanjem begunskih otrok v naš izobraževalni sistem.

Z namenom približati in ozaveščati o večkulturni realnosti, prispevati k sodelovanju in odpravljanju apriornih strahov pred priseljenci ter prikazati učinkovite vzgojno-izobraževalne prakse je Sindikat vzgoje in izobraževanja, krajše SVIZ, v ponedeljek organiziral okroglo mizo z naslovom Življenjske zgodbe otrok priseljencev in beguncev v vrtcih in šolah. Svoje zgodbe so z občinstvom delili študentka mednarodnih odnosov Arbnore Avdylaj, ki je v Slovenijo pri petih letih pribežala iz Albanije, Vael Hanuna , prevajalec iz arabščine, ki je Sirijo zapustil pred 28 leti  in k nam prišel kot študent, ter Simona Lečnik Očko, avtorica knjige Slovenština in jaz, ki je v Slovenijo pri enajstih letih prispela iz Bosne in Hercegovine.

Preden prisluhnemo, kakšen je po mnenju omenjenih gostov primeren način vključevanja otrok drugih narodnosti in drugačnega jezika v naš izobraževalni sistem, si oglejmo, kakšne politike integracij je sprejelo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport - MIZŠ. Begunci in prosilci za azil, ki štejejo več kot petnajst let in nimajo ustrezne dokumentacije o stopnji dosežene izobrazbe ter za katere so strokovnjaki ocenili, da nimajo zadostnega znanja za vstop v srednje šole, se najprej vpišejo v izobraževanja odraslih. A trenutno se pripravlja poseben protokol, ki bi vključevanje starejših najstnikov v srednje šole poenostavil in pohitril. Več o tem nam je iz kabineta MIZŠ povedala Stanka Lunder Verlič:

Izjava

Ostali otroci se v naše osnovne in srednje šole vključijo preko tako imenovanega dvostopenjskega modela, sestavljenega iz uvajalnice, ki strnjeno poteka 20 ur in v času katere otrok še ne obiskuje rednega pouka, in nadaljevalnice, ki poteka sočasno z rednim poukom. Kaj točno obsega uvajalnica, pojasni Lunder Verlič:

Izjava

Po uvajalnici pa se otroci postopoma pridružujejo rednemu pouku, sočasno s katerim poteka nadaljevalnica:

Izjava

V omenjenem jutranjem in popoldanskem varstvu sta vsem tamkajšnjim otrokom na voljo le ena ali morda dve učiteljici ali učitelja, ki se seveda ne moreta posvetiti zgolj enemu otroku, tako da kaj več od medvrstniškega druženja in morda učne pomoči tukaj otroci niso deležni. Medvrstniška pomoč oziroma tutorstvo pa je sicer zaželjeno, v kolikor ne nadomešča vrzeli, ki bi jo moral izpolniti učitelj. Tudi delavnice, ki jih nudijo nevladne organizacije, niso redne in sistematske, temveč se pojavljajo sporadično, zato jih ne moremo upoštevati kot poglavitnega dela integracije teh otrok, temveč zgolj kot nekakšen dodatek.

Na vprašanje, do koliko dodatnih ur slovenščine so ti otroci upravičeni, nismo prejeli natančnega odgovora, saj naj bi to bilo po besedah Lunder Verlič odvisno od starosti otroka, razreda, ki ga obiskuje, poznavanja oziroma nepoznavanja latinice in podobno. Vendar ne gre pozabiti, da je število ur slovenščine pogojeno tudi in predvsem s količino sredstev, ki so temu namenjena. Na omizju, ki ga je organiziral SVIZ, je ravnatelj neke velenjske strokovne šole dejal, da se mu zdi predvideno število ur slovenščine prenizko ter da bi se mu veliko primernejše zdelo intenzivno učenje slovenščine še pred začetkom obiskovanja pouka. Ministrstvo sicer intenzivno učenje slovenščine podpira, vendar to predvideva sočasno z rednim poukom. Kot smo ugotovili v uvodu, je glavna razlika med priseljenci, ki so k nam prišli iz držav Bližnjega vzhoda, in tistimi, ki prihajajo iz držav bivše Jugoslavije, ta, da njihov jezik ne spada v isto jezikovno skupino kot slovenščina, marsikateri otroci ob prihodu ne poznajo latinice. Zatorej bi nujno potrebovali veliko večje število dodatnih ur jezika, kot je bilo za priseljence predvidenih v preteklih letih.

Učna pomoč, ki so jo otroci deležni, pa se ne ustavi pri slovenskem jeziku. Lunder Verlič nadaljuje:

Izjava

Otroke se, dokler v znanju ne dosežejo svojih vrstnikov, ne vrednoti po klasičnem načinu ocenjevanja:

Izjava

Integracija otrok težko poteka brez integracije njihovih staršev, ta pa je v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. A starši oziroma odrasli priseljenci nasploh so do pouka slovenščine v obsegu 300 ur upravičene šele, ko jim je dodeljen status osebe z mednarodno zaščito, na kar pa povečini čakajo po več mesecev ali celo leto dni.

Kot je pokazal inicident na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju pred nekaj meseci, je strah pred neznanim prisoten tudi med tistimi, ki naj bi otroke izobraževali in vzgajali. Več kot polovica tamkajšnjih profesorjev je namreč ostro nastopila proti vladnemu predlogu, da v tamkajšnji dijaški dom nastanijo nekaj begunskih otrok brez spremstva staršev. Za izobraževanje učiteljev na tematiko aktualne begunske krize in dogajanja na Bližnjem vzhodu je šolsko ministrstvo nedavno objavilo razpis z naslovom Krepitev socialnih in državljanskih kompetenc socialnih delavcev. Zgolj upamo lahko, da se bodo nanj prijavili vsi učitelji, ki otroke begunce tudi poučujejo, tudi tisti s kranjske gimnazije.

Pustimo  izobraževanje za trenutek na strani. Omenjeni gostje na omizju so se strinjali, da preden se lahko otrok sploh prične učiti in pomniti, se mora počutiti varno in sprejeto, mora biti slišan in deležen čustvene opore. Vse to pa še posebej velja za otroke, ki so zaradi vojne preživeli težke travme.  Sirec Vael Hanun razloži, kako veliko je njemu ob prihodu v Slovenijo pomenil pogovor o medkulturnih razlikah, opozoril pa je tudi na past dobronamenskega pomilovanja in viktimiziranja beguncev:

Izjava

Na medkulturne razlike se v šolah pri procesu integracije lahko hitro pozabi, a so enako pomembne kot spoznavanje lokalnega jezika. In to velja v obe smeri. Da bi sovrstniki lažje razumeli in sprejeli novega sošolca ali sošolko, je za njih ključnega pomena spoznavanje tematik, vezanih na njegov jezik, kulturo in zgodovino. Novincu pa tako dati vedeti, da je slišan in sprejet.

Za zaključek nas zanima, kolikšen delež sredstev za integracijo mladoletnih beguncev prihaja iz proračuna in kolikšen iz evropskih sredstev:

Izjava

Zgolj upamo lahko, da bodo evropska sredstva na voljo dovolj dolgo. Ne smemo pozabiti, da cilj vključevanja begunskih otrok ne sme biti zgolj začetna integracija, temveč jim moramo omogočiti uspešno pot v izobraževanju. Poleg tega moramo poskrbeti, da se bodo v naši družbi čutili sprejete, saj bodo samo tako lahko postali del nje kot vsi ostali. V takšni situaciji nismo prvič, kar je velika prednost. Predvsem pa upajmo, da se napake pretekle izkušnje ne bodo ponovile in da nas strah pred neznanim ne bo ohromil pri pomoči tistim, ki so je najbolj potrebni.

Med pisanjem prispevka se je povsem vključeno počutila Aicha.

Današnji Šouvizor smo zastavili nekoliko drugače, saj ne gre za poročilo s seje študentskega zbora, temveč za kolaž izjav o študentskem organiziranju. Pred dobrima dvema tednoma je namreč potekal festival teorije, kulture in špasa oziroma tako imenovana Rezistenca, kjer se je zvrstilo nemalo predavanj in okroglih miz. Osrednja tema ene izmed okroglih miz je bilo prav študentsko organiziranje, zato se bomo danes posvetili temu. Gostje okrogle mize so bili mladi aktivisti iz raznih študentskih organizacij širom po Sloveniji, ki pravzaprav predstavljajo alternativo institucionalnemu študentskemu organiziranju.

Prva je bila pri besedi Ana Škreblin Pirjevec iz Medijske komune, ki je za začetek izpostavila specifično situacijo na Obali:

klik

A je že v isti sapi poudarila klavrno stanje, v katerem je obštudijsko življenje na Primorskem, zaradi česar se tamkajšnja študentska organizacija še bolj odtujuje od tistih, katerih interese bi morala zastopati:

klik

Škreblin Pirjevec je pojasnila tudi, zakaj ŠOUP deluje kot zaprt krog izbrancev, do katerega je praktično nemogoče pristopiti:

klik

Naslednji je bil na vrsti Matevž Hrženjak iz mladinskega kolektiva Pizda!, ki deluje v Mariboru. Že na začetku je oznanil, da bo njegova predstavitev nekoliko krajša, saj vse, kar je bilo povedano o ŠOUP, velja tudi za ŠOUM. Prav tako je priznal, da zaradi slabe informiranosti do pred nedavnim sploh ni vedel, da so njegovi tako imenovani predstavniki izvoljeni na volitvah. A ko slišimo, v kako zaprtem krogu potekajo tamkajšnje študentske volitve, se slaba informiranost niti ne zdi več največji problem:

klik

Kar se tiče vsebin, ki jih mariborska študentska organizacija ponuja, je stanje veliko bolj obupno kot na Obali:

klik

Zadnji je imel besedo Božidar Kolar iz študentske organizacije Iskra, ki je za začetek predstavil ozadje, iz katerega današnje institucionalno študentsko organiziranje sploh izhaja:

klik

Glede zasebnega prisvajanja sadov študentskega dela je Kolar ilustrativno navedel primer študentskih servisov:

klik

Kot smo na okrogli mizi in v tem skromnem poročilu lahko slišali, institucionalne študentske organizacije več kot očitno niso dovolj. Še več - v večini primerov celo delujejo proti tistim, ki bi jih naj predstavljale. Če je študentska organizacija nekoč predstavljala višek solidarnosti in čuta za dobrobit skupnosti, je danes vse prej kot to. Zasebno prisvajanje skupnega denarja, klientelistično sklepanje sumljivih pogodb in celo politično šikaniranje so realnost, ki kroji današnje študentsko življenje. Krivde pri tem seveda ne gre iskati v pohlepnih posameznikih, čeprav tudi ti nosijo velik del odgovornosti. Vprašati se moramo, kaj so tisti sistemski pogoji, ki takšno delovanje sploh omogočajo, ga podpirajo in v večini primerov celo branijo. Študentska skupnost je tako prisiljena, da usodo vzame v svoje roke in na novo definira pogoje svojega obstoja. A pri tem se bo morala nujno soočiti z večnim vprašanjem - ali usmeriti vse svoje moči v institucionalen boj ali pa graditi alternativne strukture delovanja? Odgovor na vprašanje ni enoznačen. In če smo omenili materialne pogoje, ki takšno delovanje omogočajo in podpirajo, naj omenimo še, da bo za resnično redefinicijo delovanja omenjenih struktur treba vse svoje moči usmeriti izven partikularnosti študentskega organiziranja.

Neorganizirano je poročilo spisal Grandovec.

Zagreb, 7. junij 2016

Stanje na hrvaški izobraževalni sceni je vse prej kot idealno. Da bi jo natančneje opisali, bomo izpostavili tri dogodke, ki so v preteklih dneh, in to ne samo v izobraževalni sferi, odigrali pomembno vlogo. Potem ko je zaradi pritiska nacionalistične oblasti Boris Jokić, vodja strokovne skupine za reformo osnovnega in srednjega šolstva, odstopil, je prvič to isto reformo kurikuluma in tisto, ki so jo v večini pripravili učitelji iz osnovnih in srednjih šol, prišlo podpret 40. 000 ljudi. Ti so se prvi dan junija zbrali na protestu na glavnem mestnem trgu. Oblastem so sporočili, kar je nakazovalo že ime protesta, “Hrvaška zmore boljše”. Povedali so tudi, da v učilnicah ni prostora za strankarsko politiko. Sramotno je, da se na Hrvaškem otrok ne uči razmišljati, temveč se jih uči samo dejstev - meni javnost, vsi pa upamo, da se bo reforma šolstva nadaljevala.

Drugi dogodek je še bolj zanimiv. Potem ko je država zavlačevala z razpisom in objavo rezultatov za dodelitev državnih štipendij za študente iz socialno-ekonomsko ogroženih družin, se je zavleklo še samo izplačilo teh štipendij oziroma do njih sploh ni prišlo. To je spodbudilo dve študentki Dramske akademije, Espi Tomičić in Dorotejo Šušak, da sta pred Ministrstvom za znanost, izobraževanje in šport postavili šotor. Pridružili so se jima še drugi študentje in tako je pred ministrstvom dan in noč kampiralo približno deset študentov. Čeprav so štipendije začeli izplačevati že prvi dan protesta, študentke in študentje parkirišča pred ministrstvom niso zapustili, vse dokler minister ni obljubil, da bo naslednje leto razpis objavljen pravočasno ter da bodo štipendije izplačane v času akademskega leta, in ne šele poleti. Protest je trajal pet dni, zaključil pa se je s sporočilom, da so se študentke in študenti pred ministrstvo pripravljeni vrniti, če minister v prihajajočem letu obljub ne bo izpolnil.

Tretji dogodek, a ne manj pomemben: še vedno se ni končala borba študentov Filozofske fakultete v Zagrebu, ki nasprotujejo nameri svojega dekana, ki se zavzema za uvedbo skupnega dvopredmetnega študija s Katoliško bogoslužno fakulteto. Kljub temu, da so se zaposleni na fakulteti na plenumu izjasnili proti združitvi in da je bila izvedena anketa, v kateri se je pokazalo, da 70 % študentov nasprotuje skupnemu programu, dekan vztraja pri svojem. Svet fakultete kot skupnost, ki sprejema najpomembnejše odločitve na fakulteti in jo sestavljajo izvoljeni profesorji in študenti, predseduje pa jim dekan, slednjega več ne podpira. Glede na to, da dekan samovoljno prekinja razprave, ki niso v njegovo korist, so se na minulih sestankih spraševali, koliko jih je do zdaj že bilo organiziranih in nato samovoljno ukinjenih. Študentje in profesorji trdijo, da razprave in predhodni sestanki še zdaleč niso končani, saj dekan svetu ne dopušča izbire, da bi lahko izbrali prodekana študenta. Konca te zgodbe še zdaleč ni videti.

Ob vsem povedanem je jasno, da je hrvaška družba do vratu v dreku, kar se je pokazalo tudi na izobraževanju.

Za Radio Študent,

Denis Gaščić, aktivist in študent Filozofske fakultete v Zagrebu

Na Biotehniški fakulteti smo se udeležili Kariernega sejma namenjega posebej biotehnologom, mikrobiologom in biologom.